Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Vukovič proti Sloveniji,
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali: G. J. HEDIGAN, Predsednik
G. B.M. ZUPANČIČ,
G. L.CAFLISCH,
G. V. ZAGREBELSKY
G. E. MYJER,
G. DAVID THOR BJQRGVINSSON,
Ga. I. ZIEMELE, sodniki,
in G. V.BERGER, kot sodni tajnik Sekcije
na zasedanju za zaprtimi vrati 8. junija 2006 ,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
Zadeva izvira iz pritožbe (št. 43365/02) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenski državljan, g. Radenko Vukovič (»pritožnik«), vložil na Sodišču v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«) 29. novembra 2002.
Pritožnika je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bem.bič, generalni državni pravobranilec.
Pritožnik v skladu s členom 6 § 1 Konvencije zatrjuje, daje bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Po vsebini se je prav tako pritožil zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem postopka (Člen 13 Konvencije).
Dne 7. septembra 2004 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tem v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, da je pritožba dopustna in utemeljena.
DEJSTVA
Pritožnik je bil rojen leta 1952 in živi v Celju.
Dne 12. aprila 1996 se je pritožnik poškodoval v prometni nesreči. Povzročitelj nesreče je bil zavarovan pri zavarovalnici ZT.

Dne 17. decembra 1997 je pritožnik sprožil pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju zoper zavarovalnico ZT in zahteval odškodnino v višini 3.720.000,00 slovenskih tolarjev (približno 15.500 evrov) za poškodbe, ki jih je utrpel.
Med 16. aprilom 1998 in 19. decembrom 2003 je pritožnik vložil enajst pripravljalnih spisov in/ali dodatnih dokaznih predlogov.
Od štirih obravnav, ki so bile opravljene med 10. septembrom 1998 in 15. januarjem 2004, ni bila nobena preložena na zahtevo pritožnika.
Med postopkom je sodišče imenovalo sodnega izvedenca medicinske stroke in dva izvedenca za promet.
Med 20. julijem 2001 in 1. decembrom 2003 je sodišče dvanajstkrat urgiralo pripravo enega od izvedenskih mnenj in pritožnik je osemkrat zahteval, da se priskrbi to izvedensko mnenje.
Na zadnji obravnavi se je sodišče odločilo, da izda pisno sodbo. Sodba, s katero je bilo delno ugodeno pritožnikovi zahtevi, je bila 19. februarja 2004 vročena pritožniku.
Dne 20. februarja 2004 seje pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. Pritožila seje tudi ZT.
Dne 30. septembra 2005 je Okrožno sodišče v Celju izdalo sklep, s katerim je popravila sodbo.
Dne 20. decembra 2005 je izročilo dopolnilno sodbo. Pritožnik seje 5. januarja 2006 pritožil tudi na dopolnilno sodbo.
Postopek še traja.
PRAVO
1. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE
Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega trajanja postopka. Skliceval se je na Člen 6 § 1 Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih..... v razumnem roku odloča      sodišče.«
Pritožnik seje po vsebini tudi pritožil, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita. Člen 13 Konvencije se glasi:

Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.<
A. Dopustnost
Vlada se je sklicevala, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
Pritožnik je izpodbijal to navedbo in izjavil, da dosegljiva pravna sredstva niso bila učinkovita.
Sodišče ugotavlja, daje obravnavana pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger^ proti Sloveniji, št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanosti domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenih. prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije. Prav tako tudi ni nedopustna iz katerihkoli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
B) Utemeljenost zadeve
1. Člen 6 § 1
Obdobje, ki gaje treba upoštevati, seje začelo 17. decembra 1997, ko je pritožnik sprožil postopek pred Okrožnim sodišče v Celju in se še ni končalo in se še ni končalo. Obdobje, ki gaje treba upoštevati, torej traja več kot osem let in štiri mesece na dveh stopnjah sojenja.
Sodišče ponovno poudarja, daje treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika v sporu (gl, med številnimi drugimi viri, Frydlender proti Franciji, [GC], št. 30979/96, § 43, ECHR 2000-VII).
Po preučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, daje bile trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in zato ne izpolnjuje zahteve po »razumnem roku«.
Zaradi tega je prišlo do kršitve člena 6 § 1.
2. Člen 13
Sodišče ponovno poudarja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz člena 6 § 1. (glej Kudia proti Poljski, [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000-XI). Ob tem poudarja, da so bili ugovori in trditve, ki jih je navedla Vlada, že zavrnjeni v prejšnjih zadevah {glej Lukenda, naveden zgoraj), zato ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi sprejelo drugačno odločitev.
Zato Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za kršitev člena 13 zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, ki bi potrdila njegovo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa člen 6 § 1.
II. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE
Člen 41 Konvencije določa:
» Če Sodišče ugotovi, daje prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje«.
A. Škoda
Pritožnik je zahteval 10.000 evrov (EUR) za nepremoženjsko škodo.
Vladaje odškodninskemu zahtevku oporekala.
Sodišče meni, da je pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Na pravični podlagi mu sodišče po tej postavki prisoja 5.600 EUR.

B. Stroški in izdatki
Pritožnik je zahteval tudi približno 1.120 EUR za stroške in izdatke postopka pred Sodiščem.
Vladaje zahtevku oporekala po višini.
Glede na sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko in nujno nastali in so bili razumni glede na celoten zahtevek. Sodišče ugotavlja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali pritožnika tudi v zadevi Lukenda (glej zgoraj), vložili skoraj 400 pritožb, ki so razen drugačnih dejstev v bistvu enake kot obravnavana pritožba. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožniku razumno prisoditi znesek 1.000 EUR za stroške postopka pred Sodiščem.
C. Zamudne obresti
28. Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske Centralne Banke, ki seji dodajo tri odstotne točke.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
razglaša, da je pritožba dopustna;
razsoja, daje prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije;
razsoja, daje prišlo do kršitve člena 13 Konvencije;
razsoja,
da mora tožena država pritožniku v roku treh mesecev od dne, ko postane sodba v skladu s členom 44 § 2 Konvencije pravnomočna, plačati 5.600 EUR (pet tisoč šeststo evrov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR {tisoč evrov) za stroške in izdatke, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami;
da se na navedene zneske od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev, do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, kije enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske Centralne Banke za vse zamujeno obdobje, z dodanimi tremi odstotnimi točkami;

5. zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.
Napisano v angleškem jeziku ter posredovano v pisni obliki 29. junija 2006, v skladu s členom 77 §§ 2 in 3 Pravil Sodišča.
Vincent BERGER    John HEDIGAN
Sodni tajnik    Predsednik