Iskalnik odločb ESČP

V primeru Vidovič proti Republiki Sloveniji,
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija), ki zaseda v senatu, ki ga sestavljajo:
G. J. HEDIGAN, Predsednik
G. B.M. ZUPANČIČ,
Ga. M. TSATSA-NIKOLOVSKA,
G. V ZAGREBELSKY
G. E.MYJER,
G. DAVID THOR BJÖRGVINSSON,
Ga. I. ZIEMELE,  sodniki,
in G. V.BERGER, kot zapisnikar Sekcije
na zasedanju za zaprtimi vrati dne 14. februarja 2006 ,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta tistega dne:

POSTOPEK

    1. Primer  izvira iz pritožbe (št. 77512/01) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenski državljan, g. Feliks Vidovič (»pritožnik«), vložil na Sodišču, v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«), dne 2. novembra 2000.
    2. Pritožnika je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen agent, g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
    3. Pritožnik zatrjuje v skladu s členom 6 § 1 Konvencije, da je bila dolžina sojenja pred domačim sodiščem, v katerem je bil stranka, prekomerna. Po vsebini se je prav tako pritožil tudi zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v  zvezi s  prekomerno dolžino postopka (Člen 13 Konvencije).
    4. Dne 28. julija 2003 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tem v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, da je pritožba sprejemljiva in utemeljena.

DEJSTVA

    5. Pritožnik je bil rojen leta 1952 in živi v Polzeli.
    6. Pritožnik se je 16. marca 1995 poškodoval v nesreči pri delu.  Pritožnikov delodajalec je sklenil zavarovanje z zavarovalno družbo ZT.
    7. Dne 22. decembra 1995 je pritožnik sprožil pravdni postopek zoper ZT pred Okrožnim sodiščem v Celju  in zahteval odškodnino v znesku 3.120.147,00 SIT (približno 13.000 evrov) za poškodbe, ki jih je utrpel.
       Leta 1997 je bil primer nedoločenega dne prenesen na novega sodnika, saj je bil sodnik, ki je vodil primer, imenovan na višje sodišče. Tudi novi sodnik je bil nato imenovan na višje sodišče, tako, da je bil primer ponovno dodeljen novemu sodniku.
        Med 7. majem 1996 in 20. januarjem 1999 je pritožnik vložil šest prošenj za določitev datuma obravnave.
       Med 5. februarjem 1997 in 10. februarjem 1999 je pritožnik vložil sedem pripravljalnih spisov in/ali dokaznih predlogov.
       Od  treh obravnav, ki so bile opravljene med 17. septembrom 1997 in 22. marcem 1999, ni bila nobena prestavljena na zahtevo pritožnika.
       Med sodnimi postopki je sodišče imenovalo izvedenca za varstvo pri delu.
       Dne 24. maja 1999 je bila pritožniku vročena sodba, s katero je bilo delno ugodeno njegovemu odškodninskemu zahtevku.
        8. Dne 4. junija 1999 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju in zahteval popravek sodbe prvostopenjskega sodišča. ZT je tudi vložila pritožbo.
        Dne 28. septembra 1999 je prvostopenjsko sodišče sodbo popravilo.
        Dne 13. aprila 2000 je sodišče na drugi stopnji zavrnilo pritožnikovo pritožbo in delno ugodilo pritožbi ZT.
       Dne 10. julija 2000 je bila sodba vročena pritožniku.
 
PRAVO

I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE

    9.  Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega postopka.  Člen 6 § 1 Konvencije se glasi:
»Pri uveljavljanju državljanskih pravic in dolžnosti……, je vsakdo upravičen do ….  sojenja na sodišču v razumnem roku….«

    10.  Pritožnik se je po vsebini tudi pritožil, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita.  Člen 13 Konvencije se glasi:
« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

A.  Sprejemljivost

    11.  Vlada je navedla, da notranja pravna sredstva niso bila izčrpana.
    12.  Pritožnik je tej trditvi ugovarjal in izjavil, da dosegljiva pravna sredstva niso bila   učinkovita.
    13.  Sodišče ugotavlja, da je ta pritožba podobna primeroma Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji, št. 42320/98, 2.oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6.oktober 2005). V teh primerih je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade glede neizčrpanih notranjih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da so bila pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožnikom, neučinkovita.
    14.  V zvezi s predmetno zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenega prepričljivega argumenta, ki bi od Sodišča zahteval, da ga razlikuje od svoje uveljavljene sodne prakse.
     15.  Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v okviru pomena člena 35 § 3 Konvencije.  Prav tako tudi ni nesprejemljiva iz kateregakoli drugega razloga.  Zato jo je treba šteti za sprejemljivo.  

B)  Vsebina

     1.  Člen 6  § 1

     16.  Upoštevano obdobje se je začelo dne 22. decembra 1995,  ko je pritožnik sprožil postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju, in se je končalo 10. julija 2000 na dan, ko je bila sodba Višjega sodišča v Celju vročena pritožniku. Postopek je tako trajal več kot štiri leta in šest mesecev na dveh stopnjah sojenja.
    17.   Sodišče ponavlja, da je treba razumnost dolžine postopka oceniti v luči okoliščin primera in glede na naslednje kriterije:  zapletenost primera, ravnanje pritožnika in pristojnih organov in pomena zadeve za pritožnika v sporu (glej, med številnimi drugimi viri, Frydlender proti Franciji, [GC], št. 30979/96, § 43, ECHR 2000-VII).
   18.  Sodišče potem, ko je pregledalo vse posredovano gradivo in ob upoštevanju lastne sodne prakse v takih primerih, meni, da je bilo v predmetni zadevi trajanje postopka prekomerno.  
   Zaradi tega je prišlo do kršitve člena 6 § 1.

      2.  Člen 13

    19. Sodišče ponavlja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi organi za zatrjevano kršitev zahteve iz člena 6 § 1 za sojenje v primeru v razumnem roku (glej Kudla proti Poljski, [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000-XI). Ob tem poudarja, da so bili ugovori in argumenti, ki jih je navedla Vlada, že zavrnjeni v prejšnjih zadevah (glej Lukenda, navedena zgoraj), zato ne vidi razloga, da bi v predmetni zadevi sprejelo drugačno odločitev.
    20. Zaradi tega Sodišče meni, da gre v predmetni zadevi za kršitev člena 13 zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v notranji zakonodaji, s katerim bi lahko pritožnik pridobil odločbo, ki bi podpirala njegovo pravico v tem primeru do sojenja v razumnem času, kot je to določeno v členu 6 § 1.

II. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE

     21. Člen 41 Konvencije navaja:
      » Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih Protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno,nakloni pravično zadoščenje«.

A. Odškodnina

   22. Pritožnik je zahteval  7.500 evrov (EUR) za povrnitev nepremoženjske škode.
   23. Vlada je takšni odškodnini ugovarjala.
   24.  Sodišče meni, da je pritožnik najverjetneje utrpel nepremoženjsko škodo. Na pravični podlagi je sklenilo, da mu iz tega naslova prisodi 2.000 EUR.

B. Stroški in izdatki
  25. Pritožnik je poleg tega zahteval okoli 1.470 EUR za stroške in izdatke, ki so nastali pred Sodiščem.
   26.  Vlada je dokazovala, da je bil zahtevek previsok.
   27. Glede na sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le v toliko, v kolikor so dejansko in nujno nastali in so bili razumni glede na celoten zahtevek. Sodišče je opozorilo, da je pritožnikov odvetnik, ki je zastopal pritožnika tudi v primeru Lukenda (glej zgoraj), vložil skoraj 400 pritožb, ki so razen drugačnih dejstev, v bistvu enake kot predmetna pritožba. V predmeti zadevi zato Sodišče meni, ob upoštevanju informacij, ki jih je pridobilo in navedenih kriterijih, da je primerno, da se pritožniku odobri vsota 1.000 EUR za postopke pred Sodiščem.

C. Zamudne obresti

   28. Sodišče meni, da je ustrezno, če zamudne obresti temeljijo na najnižji posojilni stopnji Evropske Centralne Banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.

SODIŠČE NA PODLAGI NAVEDENIH RAZLOGOV SOGLASNO

1. prizna pritožbo za sprejemljivo;
2. odloča, da je prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije;
3. odloča, da je prišlo do kršitve člena 13 Konvencije.
4. odloča,
    (a) da mora obtožena država, v roku treh mesecev od dneva, ko postane sodba pravnomočna v skladu s členom 44 § 2 Konvencije, plačati pritožniku 2.000 EUR (dva tisoč evrov) za nepremoženjsko odškodnino in 1.000 EUR (tisoč evrov) v zvezi s stroški in izdatki, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami;
    (b) da se bodo na navedene zneske od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev do poravnave, plačevale enostavne obresti po najnižji posojilni stopnji Evropske Centralne Banke za vse zamudno obdobje, z dodanimi tremi odstotnimi točkami;
5.  zavrača ostale pritožnikove zahteve za pravično zadoščenje.

Napisano v angleškem jeziku ter posredovano v pisni obliki dne 9. marca 2006, v skladu s členom 77 §§ 2 in 3 Pravil Sodišča.

Vincent BERGER                                      John HEDIGAN
Zapisnikar                                                      Predsednik