Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Stevančevič proti Sloveniji,
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali: G. J. HEDIGAN, Predsednik
G. B.M. ZUPANČIČ,
G. L. CAFLISCH,
G. V. ZAGREBELSKY
G. E. MYJER,
G. DAVID THOR BJORGVINSSON,
Ga. 1. ZIEMELE, sodniki,
in G. V.BERGER, kot sodni tajnik Sekcije
na zasedanju za zaprtimi vrati 8. junija 2006 ,
izreklo naslednjo sodbo, kije bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
Primer izvira iz pritožbe (št. 41514/02) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenska državljanka, ga. Jelena Stevančevič (»pritožnica«), vložila na Sodišču v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«) 6. novembra 2002.
Pritožnico je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
Pritožnica v skladu s členom 6 § 1 Konvencije zatrjuje, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Po vsebini se je prav tako pritožila zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem postopka (Člen 13 Konvencije).
Dne 15. septembra 2004 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tein v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, da je pritožba dopustna in utemeljena.
DEJSTVA
Pritožnica je bila rojena leta 1970 in živi v Šoštanju.
Dne 24. avgusta 1998 je bila pritožnica poškodovana v prometni nesreči. Povzročitelj nesreče je bil zavarovan pri zavarovalnici ZM.

Dne 8. aprila 1999 je pritožnica sprožila pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju zoper zavarovalnico ZM in zahtevala odškodnino v višini 4.136.681,00 tolarjev (približno 17240 evrov) za poškodbe, ki jih je utrpela.
Dne 19. januarja 2000 in 17. oktobra 2002 je pritožnica vložila pripravljalne spise.
Dne 19. januarja in 16. oktobra 2001 je pritožnica vložila zahtevek za določitev naroka za obravnavo.
Od dveh obravnav, ki sta bili opravljeni 19. februarja in 5. novembra 2002, ni bila nobena preložena na zahtevo pritožnice.
Med postopkom je sodišče imenovalo izvedenca medicinske stroke.
Na zadnji obravnavi sta stranki dosegli pogojno sodno poravnavo. Dne 6. novembra 2002 je Z.M. preklicala poravnavo, nato pa je sodišče izdalo pisno sodbo. Sodba, s katero je bilo delno ugodeno pritožničinemu zahtevku, je bila 9. decembra 2002 vročena pritožnici.
Dne 24. decembra 2002 seje pritožnica pritožila na Višje sodišče v Celju. Pritožbo je vložila tudi ZM.
Dne 5, maja 2004 je sodišče delno ugodilo obesna pritožbama.
Sodba je bila 24. avgusta 2004 vročena pritožnici.
Dne 21. septembra 2004 je pritožnica vložila pritožbo na Vrhovno sodišče v zvezi s pravnimi vprašanji in zahtevala izvzem sodnika Vrhovnega sodišča.
Dne 25. januarja 2005 je predsednik Vrhovnega sodišča izdal sklep, s katerim je zavrnil zahtevek pritožnice za izločitev sodnika iz postopka.
Postopek še traja.
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE
Pritožnica se je pritožila zaradi predolgega trajanja postopka. Sklicevala se je na Člen 6 § 1 Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da a njegovih civilnih pravicah in obveznostih..... v razumnem roku odloča      sodišče,«
Pritožnica se je po vsebini tudi pritožila, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita. Člen 13 Konvencije se glasi:

« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«
A. Dopustnost
Vlada se je sklicevala, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
Pritožnica je izpodbijala to navedbo in izjavila, da dosegljiva pravna sredstva niso bila učinkovita.
Sodišče ugotavlja, daje obravnavana pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger prod Sloveniji, št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda prod Sloveniji, št. 23032102, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanosti. domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožnici, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije. Prav tako tudi ni nedopustna iz katerihkoli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
B) Utemeljenost zadeve
1. Olen 6 ,~S I
Obdobje, ki gaje treba upoštevati, seje začelo 8. aprila 1999, ko je pritožnica sprožila pravdni postopek na Okrožnem sodišču v Celju in se še ni končalo. Obdobje, ki gaje treba upoštevati, torej traja več kot sedem let na treh stopnjah sojenja.
Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnice in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bit pomen sporne zadeve za pritožnico v
SODBA. STEVA.NČEVIČ PROTI SLOVENLII
sporu (gl. med številnimi drugimi viri, Frydlender proti Franciji, [GC], št. 30979/96, § 43, ECHR 2000-VII).
Po preučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, daje bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in zato ne izpolnjuje zahteve po »razumnem roku«.
Zaradi tega je prišlo do kršitve člena 6 § 1.
2. Člen 13
Sodišče ponovno poudarja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz člena 6 § 1 (glej Kudla proti Poljski, [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000-XI). Ob tein poudarja, da so bili ugovori in trditve, ki jih je navedla Vlada, že zavrnjeni v prejšnjih zadevah (glej Lukenda, naveden zgoraj), zato ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi sprejelo drugačno odločitev.
Zato Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za kršitev člena 13 zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnica mogla pridobiti odločbo, ki bi potrdila njeno pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa člen 6 § 1.
I . UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE
Člen 41 Konvencije določa:
» Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje«.
A. 'koda
Pritožnica je zahtevala 10.000 evrov (EUR) za nepremoženjsko škodo.
Vlada je odškodninskemu zahtevku oporekala.
Sodišče meni, daje pritožnica gotovo utrpela nepremoženjsko škodo. Na pravični podlagi ji sodišče po tej postavki prisoja 2.400 EUR.

B. Stroški in izdatki
Pritožnica je zahtevala tudi približno 1280 EUR za stroške in izdatke postopka pred Sodiščem.
Vlada je zahtevku oporekala po višini.
Glede na sodno prakso Sodišča je pritožnica upravičena do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko in nujno nastali in so bili razumni glede na celoten zahtevek. Sodišče ugotavlja, da so pritožničini odvetniki, ki so zastopali pritožnika tudi v zadevi Lukenda (glej zgoraj), vložili skoraj 400 pritožb, ki so razen drugačnih dejstev v bistvu enake kot obravnavana pritožba. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, daje pritožnici. razumno prisoditi znesek 1.000 EUR za stroške postopka pred Sodiščem.
C. Zamudne obresti
29. Sodišče ocenjuje, daje primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske Centralne Banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.
IZ TEZI RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
razglaša, da je pritožba dopustna;
razsoja, daje prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije;
razsoja, daje prišlo do kršitve člena 13 Konvencije;
razsoja,
da mora tožena država pritožnici v roku treh mesecev od dne, ko postane sodba v skladu s členom 44 § 2 Konvencije pravnomočna, plačati 2.400 EUR (dva tisoč štiristo evrov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR {tisoč evrov) za stroške in izdatke, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami;
da se na navedene zneske od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev, do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske Centralne Banke za vse zamujeno obdobje, z dodanimi tremi odstotnimi točkami;

5. zavrne v preostalem delu pritožničin zahtevek po pravičnem zadoščenju.
Napisano v angleškem jeziku ter posredovano v pisni obliki 29. junija 2006, v skladu s členom 77 §§ 2 in 3 Pravil Sodišča.

Vincent BERGER                                                                                  John HEDIGAN

Sodni tajnik                                                                                                Predsednik