Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Štavbe proti Republiki Sloveniji,
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija)  v senatu, ki so ga sestavljali:
G.  J. HEDIGAN, Predsednik
G.  B.M. ZUPANČIČ,
G.  C. BIRSAN,
Ga.  A. GYULUMYAN,
G. E. MYJER,
G.  DAVID THOR BJÖRGVINSSON,
Ga.  I. BERRO -  LEFEVRE,  sodniki,
in G.  V.BERGER, kot sodni tajnik Sekcije
na zasedanju za zaprtimi vrati 9. novembra 2006 ,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:

POSTOPEK

    1.  Zadeva izvira iz pritožbe (št. 20526/02) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenski državljan, g. Franc Štavbe (»pritožnik«), vložil na Sodišču v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«)  15. maja 2002.
    2.  Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
    3. Pritožnik v skladu s členom 6 § 1 Konvencije zatrjuje, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Po vsebini se je prav tako pritožil zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v  zvezi s  predolgim trajanjem  postopka (Člen 13 Konvencije).
    4. Dne 20. septembra 2005 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tem v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, da je pritožba dopustna in utemeljena.

DEJSTVA

    5. Pritožnik je bil rojen leta 1947 in živi v Zrečah.

1.    sklop postopkov

    6.  Dne 19. marca 1993 so pritožnika domnevno pretepli lokalni policisti, najprej na avtobusni postaji in kasneje tudi na policijski postaji.
    7.  Nedoločenega dne je pritožnik sprožil civilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah zoper Ministrstvo za notranje zadeve (»Ministrstvo«) in zahteval odškodnino za poškodbe, ki jih je utrpel.
    8.  Sodba Vrhovnega sodišča z dne 27. maja 1998, s katero je bila zavrnjena pritožnikova pritožba v zvezi s pravnimi vprašanji, je bila pritožniku najverjetneje vročena najkasneje do julija 1998.  

2.    sklop postopkov

    9.  Dne 19. maja 1990 naj bi pritožnika domnevno pretepli štirje policisti.  
    10. Dne 3. marca 1992 je pritožnik sprožil civilni postopek zoper Ministrstvo pred Temeljnim sodiščem v Mariboru, Enota Maribor,  in zahteval odškodnino v višini 1.000.000,00 slovenskih tolarjev (približno 4.170 evrov) za poškodbe, ki jih je utrpel.
    Dne 21. maja 1992 je sodišče ugotovilo, da ni pristojno za zadevo in jo je preneslo na Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota Ljubljana.   Pritožnikova pritožba zoper to odločitev je bila 2. marca 1993 zavrnjena, ker je bila prepozna.
    Dne 28. junija 1994 je Konvencija stopila v veljavo tudi v Sloveniji.
    Po reformi slovenskega pravosodnega sistema  je Okrajno sodišče v Ljubljani 1. januarja 1995 postalo pristojno za obravnavano zadevo.
    Dne 12. oktobra 2000 je sodišče zaprosilo Vrhovno sodišče za posredovanje zadeve na Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah.  Vrhovno sodišče je 28. januarja 2001 odobrilo zahtevek in preneslo zadevo na Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah.
    Dne 8. oktobra 2002 in 16. decembra 2003 je sodišče opravilo obravnavi.  Pritožnik se zadnje obravnave ni udeležil in je poslal pisno opravičilo šele potem, ko je bila obravnava opravljena.  Na njegovo prošnjo je sodišče določilo narok za novo obravnavo za 29. januar 2004.    Na prošnjo pritožnika je bila ta obravnava preložena do 17. februarja 2004.  Na tej obravnavi je sodišče  sklenilo izdati pisno sodbo.
    Sodba, s katero je bil zavrnjen pritožnikov odškodninski zahtevek, je bila 27. februarja 2004 izročena pritožniku.    
    11.  Dne 14. marca 2004 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju.  Dva dni kasneje je ločeno pritožbo vložil tudi njegov pravni zastopnik.
    Dne 28. oktobra 2004 je sodišče ugodilo eni od pritožb, razveljavilo  sodbo sodišča na prvi stopnji in vrnilo zadevo v ponovno obravnavo.
    12.  Dne 8. marca 2005 je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah opravilo obravnavo in ponovno zavrnilo pritožnikov zahtevek.  
    Dne 5. aprila 2005 se je pritožnik pritožil na Višjem sodišču v Celju.
    Postopek še traja.

3.    sklop postopkov

    13.  Dne 30. decembra 1996 je policijska postaja Slovenske Konjice sprožila postopek zoper pritožnika pri sodniku za prekrške v Slovenskih Konjicah zaradi vožnje vozila pod vplivom alkohola in uporabe vozniškega dovoljenja, ki je poteklo.  Dne 15. januarja 1997 je bil sprožen nov postopek zoper pritožnika  zaradi vožnje vozila pod vplivom alkohola.
    Dne 18. in 22. septembra 1997 je sodnik za prekrške v Slovenskih Konjicah z dvema ločenima sklepoma obsodil pritožnika in mu izrekel denarno kazen, trimesečno prepoved vožnje motornih vozil in plačilo sodnih stroškov.  Sklepa sta bila 29. septembra 1997 vročena pritožniku.  
    Dne 7. oktobra 1997 se je pritožnik domnevno pritožil zoper oba sklepa  s pismom, ki je bilo poslano iz Nemčije.  
    Dne 10. junija in 24. avgusta 1998 sta bila sklepa izvršena, naloženi denarni kazni in takse pa izterjani od pritožnika.  Dne 6. oktobra 1998 je sodišče obvestilo Upravno enoto Slovenske Konjice o prepovedi vožnje za pritožnika.
    Dne 24. decembra 1998 je pritožnik obvestil sodišče, da se je pritožil zoper sklepe sodišča ter da še ni prejel sklepa pritožbenega sodišča v  zvezi z zadevo.
    Dne 9. oktobra 2000 je pritožnik vložil zahtevek za povrnitev denarnih kazni, ki so bile izterjane od njega v skladu s sklepi z dne 18. in 22. septembra 1997.  Sodišču je predložil potrdilo poštnega urada v Nemčiji, da je leta 1997 sodišču poslal pismo, s katerim se je domnevno pritožil zoper oba sklepa.  Njegov zahtevek se je štel kot prošnja za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepov z dne 18. in 22. septembra 1997.  
    Dne 5. februarja 2001 je sodnik za prekrške v Slovenskih Konjicah zavrnil prošnjo.  
    Dne 16. februarja 2001 se je pritožnik pritožil.
    14.  Dne 28. novembra 2002 je senat za prekrške ugodil pritožbam in vrnil zadevo v ponovno obravnavo na sodišče prve stopnje.  Sklepa sta bila 19. aprila 2003 vročena pritožniku.  
    15.  Dne 5. septembra 2003 je sodnik za prekrške v Slovenskih Konjicah ugodil pritožnikovim prošnjam za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti.
    Dne 18. septembra 2003 je pritožnik ponovil svoj zahtevek za povrnitev denarnih kazni in taks, ki so jih izterjali od njega, skupaj z obrestmi.
    Dne 23. septembra 2003 je sodišče razveljavilo sklepa z dne 22. septembra 1997 in izdalo sklepa o zaključku postopka zaradi preteka zastaralnega roka.  Sklepa sta bila 30. septembra 2003 vročena pritožniku.  
    Dne 13. oktobra 2003 je sodišče izdalo sklepa za vračilo taks in denarnih kazni, izterjanih od pritožnika.  Plačane sodne takse in del denarnih kazni  so bile pritožniku izplačane 21. oktobra 2003, drugi del denarne kazni pa 17. novembra 2003.  
    16.  Dne 22. oktobra 2003 se je pritožnik pritožil zoper sklepa z dne 13. oktobra 2003.   Senat za prekrške je sklepa 9. januarja 2004 razveljavil in vrnil v ponovno obravnavo.  Sklep je bil 29. marca 2004 vročen pritožniku.  
    17.  Dne 5. aprila 2004 je sodišče preneslo primer na Državno pravobranilstvo, ki je na koncu 26. junija 2004 vrnilo zadevo na sodišče in izjavilo, da lahko v skladu z Zakonom o prekrških samo pritožnik sam izrazi interes neposredno pri Državnem pravobranilstvu.  Pritožnik je bil o tem obveščen, vendar še ni vložil nobenega zahtevka.

4.    četrti sklop postopkov

18.    Pritožnik je imel kmetijo v Lembergu.  
19.    Dne 4. septembra 1999 je neznan pes domnevno poklal štiri pritožnikove koze.   
Pritožnik je policijski postaji Šmarje pri Jelšah javil, da bi to lahko bil sosedov pes.  
20.    Dne 7. februarja 2000 je pritožnik vložil kazensko ovadbo pri Okrožnem državnem
tožilstvu u Celju zoper komandirja policijske postaje Šmarje pri Jelšah zaradi malomarnega dela, ker policija ni odkrila lastnika psa.
    21.  Dne 20. februarja 2000 je Okrožno državno tožilstvo v Celju zavrnilo kazensko ovadbo.

PRAVO

I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE

     22.  Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega trajanja postopka.  Skliceval se je na Člen 6 § 1 Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih….. v razumnem roku odloča …… sodišče.«
    23.  Pritožnik se je po vsebini tudi pritožil, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita.  Člen 13 Konvencije se glasi:
« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

A.  Dopustnost

1. prvi sklop postopkov

     24.  V skladu s členom 35 Konvencije lahko Sodišče obravnava samo pritožbe, ki so jih vložili pritožniki, če so bile vložene pri Sodišču v roku šestih mesecev od dneva, ko so domači organi sprejeli pravnomočni sklep v zvezi z zadevo.
    25.  Sodišče ugotavlja, da je bil prvi sklop postopkov zaključen najkasneje julija 1998, ko je bil sklep Vrhovnega sodišče vročen pritožniku.  To pa je več kot šest mesecev pred 15. majem 2002, ko se je pritožnik pritožil pri Sodišču.
    Iz tega sledi, da je treba zavreči vse pritožnikove pritožbe v zvezi s prvim sklopom postopkov, ker ne izpolnjujejo pravila o šestmesečnem roku v smislu člena 35 §§ 1 in 4 Konvencije.  

2. in 3. sklop postopkov

a) Poštenost

26.    V skladu s členom 35 Konvencije lahko Sodišče obravnava samo pritožbe, ki jih vloži
pritožnik, ko so izčrpana vsa notranja pravna sredstva.
    27.  V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da drugi in tretji sklop postopkov še potekata. Zato sta  pritožnikovi pritožbi preuranjeni in ju je treba zavreči zaradi neizčrpanosti notranjih pravnih sredstev v smislu člena 35 §§ 1 in 4 Konvencije.  

    b) Trajanje

        i)  drugi sklop postopkov

    28.  Vlada se je sklicevala, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
    29.  Pritožnik je izpodbijal to navedbo in izjavil, da dosegljiva pravna sredstva niso bila   učinkovita.
    30.  Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji, št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanosti domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda,  da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
    31.  V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.  
    32.  Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije.  Prav tako tudi ni nedopustna iz katerihkoli drugih razlogov.  Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.  

ii)  tretji sklop postopkov

    33.  Obdobje, ki ga je treba upoštevati v zvezi s tretjim sklopom postopkov, se je začelo 30. decembra 1996, ko je policija sprožila postopek zoper pritožnika pri sodniku za prekrške v Slovenskih Konjicah in še traja.  Obdobje, ki ga je treba upoštevati,  je torej trajalo več kot devet let in devet mesecev na petih stopnjah sojenja.
    34.  Sodišče najprej ugotavlja, da pritožnikovo pismo z dne 7. oktobra 1997, s katerim se je pritožil zoper dva sklepa, sprejeta septembra 1997, očitno ni nikoli prišlo na domače sodišče.  Vendar pa je pritožnik 24. decembra 1998 pisno obvestil sodišče o svoji pritožbi.  Obdobja skoraj enega leta in treh mesecev, ki je poteklo med navedenima datumoma, očitno ni mogoče pripisati domačim sodiščem.  
    35.  Nadalje Sodišče ugotavlja, da je bil pritožnik obveščen o dopisu Državnega pravobranilstva, naslovljenega na sodišče prve stopnje, da lahko v skladu z notranjo zakonodajo samo pritožnik sam neposredno izrazi svoj interes pri Državnemu pravobranilcu. Ker tega ni storil, mu lahko pripišemo obdobje več kot dve leti in tri mesece, ki je potekalo od 26. junija 2004 naprej.    
   36.  Sodišče ugotavlja, da so dejansko domača sodišča potrebovala približno šest let in pet mesecev za obravnavo obeh zadev, ki so zoper pritožnika potekale na petih stopnjah sojenja.
    37.  Po preučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso (glej  med drugim Viscomi proti Italiji, (dec.), št. 52927/99, 8. februar 2001),  Sodišče ocenjuje, da je bila pritožba glede trajanja tretjega sklopa postopkov v obravnavani zadevi očitno neutemeljena in zato ni dopustna v skladu s členom 35 §§ 3 in 4 Konvencije.
    38.  Sodišče opozarja, da člen 13 zahteva od države, da zagotovi učinkovito pravno sredstvo za obravnavanje vsebine »dokazljive pritožbe« po določbah Konvencije in da odobri ustrezno rešitev (glej Sürmeli proti Nemčiji, , [GC], št. 75529/01, § 98, 8. junij 2006).  Ob upoštevanju dejstva, da je bila pritožba glede dolgega trajanja postopka nedopustna kot očitno neutemeljena, Sodišče ugotavlja, da  pritožnik ni imel dokazljivega zahtevka, da je bila kršena njegova pravica do učinkovitega sredstva v smislu člena 13.  Zato njegov zahtevek ne odkriva nobene očitne kršitve te določbe.
    Zato je ta pritožba očitno neutemeljena in jo je treba zavreči kot nedopustno v smislu člena 35, §§ 3 in 4 Konvencije.

3. četrti sklop postopkov

   39.  Sodišče opozarja, da pravica vložitve kazenske ovadbe zoper tretjo osebo in obsodbe obravnavane osebe  kot taka ni zagotovljena s Konvencijo (glej Kubiszyn proti Poljski (dec.),
št. 37437/97, 21. september 1999).  Zato ugotavlja, da ta del pritožbe po vsebini (ratione materiae) ni skladen z določbami Konvencije in ga je zato treba zavreči v skladu s členom 35, §§ 3 in 4 Konvencije.  

b)  Utemeljenost zadeve

1.  Člen 6 § 1

    40.  Vlada priznava, da je  zadeva v drugem sklopu postopkov pomembna za pritožnika, ki ni bistveno prispeval k zamudi v postopkih.  Ta zamuda je nastala zaradi reforme sodstva, ki je začela veljati leta 1995.
    41.  Pritožnik ni komentiral pripomb Vlade.  
    42.  Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 28. junija 1994, ko je začela Konvencija veljati tudi v Sloveniji in se še ni zaključilo.  Obravnavano obdobje je tako trajalo več kot dvanajst let in tri mesece na dveh stopnjah sojenja.   Zaradi vračanja v ponovno obravnavo so bile vključene štiri stopnje.
    43.  Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na  okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril:  zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika v sporu (gl. med številnimi drugimi viri, Frydlender proti Franciji, [GC], št. 30979/96, § 43, ECHR 2000-VII).
    44.   Po preučitvi vseh posredovanih gradiv in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in zato ne izpolnjuje zahteve po »razumnem roku« (glej na primer, Majhen proti Sloveniji, št. 75773/01, 30. marec 2006).
   Zaradi tega je prišlo do kršitve člena 6 § 1.

2.  Člen 13

    45. Sodišče ponovno poudarja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz člena 6 § 1 (glej Kudla proti Poljski, [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000-XI). Ob tem poudarja, da so bili ugovori in trditve, ki jih je navedla Vlada, že zavrnjeni v prejšnjih zadevah (glej Lukenda, naveden zgoraj), zato ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi sprejelo drugačno odločitev.
   46. Zato Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za kršitev člena 13 zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, ki bi potrdila njegovo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa člen 6 § 1.

II. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE

     47. Člen 41 Konvencije določa:

      » Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje«.

A.  Škoda

   48.  Pritožnik je zahteval 1.000.000,00 tolarjev (približno 4.170 evrov) za škodo, povzročeno z domnevnim policijskim nasiljem.
   49. Vlada je ugovarjala, da tak odškodninski zahtevek ne sodi v pristojnost Sodišča, ker sodi po naravi na četrto stopnjo.  
   50.  Sodišče ni ugotovilo nobene vzročne povezave med ugotovljeno kršitvijo in zatrjevano škodo.  Zato odškodninski zahtevek zavrača.

B. Stroški in izdatki

  51. Pritožnik ni zahteval nobenega povračila za stroške in izdatke.  Zato Sodišče iz tega naslova ne prisoja ničesar.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE  SOGLASNO

1. razglaša, da je dopustna pritožba glede dolžine trajanja drugega sklopa postopkov in preostanka pritožbe;

2. razsoja, da je prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije;

3. razsoja, da je prišlo do kršitve člena 13 Konvencije;

4. zavrne pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.

Napisano v angleškem jeziku ter posredovano v pisni obliki 30. novembra 2006, v skladu s členom 77 §§ 2 in 3 Pravil Sodišča.

Vincent BERGER                                                John HEDIGAN
Sodni tajnik                                                             Predsednik