Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Sedmak proti Republiki Sloveniji
je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:
gospod J. Hedigan, predsednik senata,
gospod B.M. Zupančič,
gospod C. Bîrsan,
gospod V. Zagrebelsky,
gospa A. Gyulumyan,
gospod E. Myjer,
gospod David Thór Björgvinsson,
in gospod V. Berger, sodni tajnik,
po posvetovanju za zaprtimi vrati 12. decembra 2006
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 77522/01) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 19. februarja 2001 vložil slovenski državljan gospod Vojko Sedmak (v nadaljevanju: pritožnik).
2. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3. Pritožnik je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjeval, da je bilo trajanje postopka pred domačimi sodišči, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo.
4. Dne 15. maja 2005 je Sodišče odločilo, da je del pritožbe nesprejemljiv in da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti in utemeljenosti pritožbe.
DEJSTVA
5. Pritožnik Vojko Sedmak je slovenski državljan, ki je bil rojen leta 1947 in živi v Podvelki.
6. Dejstva v zadevi, kot so jih prestavile stranke, je mogoče povzeti, kakor sledi.
7. Dne 15. aprila 1980 se je pritožnik kot rezervni oficir zaposlil pri Pokrajinskem štabu za teritorialno obrambo za Koroško na delovnem mestu pomočnika komandanta. Po obvestilu, ki se je nanašalo na stopnjo pritožnikove izobrazbe, je njegov delodajalec zoper njega uvedel disciplinski postopek. Poleg tega je bilo 8. novembra 1983 po sestanku članov Zveze komunistov, ki so bili zaposleni v štabu, sklenjeno, da pritožnik ne more več biti član štaba. Pritožnik je dal odpoved in delovno razmerje mu je prenehalo 10. februarja 1984.
8. Pritožnik navaja, da se je prijavljal na številna prosta delovna mesta, da pa je bil vedno zavrnjen zaradi vpliva Zveze komunistov.
9. Dne 25. junija 1991 je Slovenija razglasila neodvisnost.
10. Po spremembi političnega sistema je pritožnik, ki je v vmesnem času postal pravnik, prek svojega odvetnika sprožil postopek pri temeljnem sodišču, v katerem je zahteval plačilo odškodnine v znesku 9.300.000 slovenskih tolarjev (v nadaljevanju: SIT) za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel pod komunističnim režimom. Tožbo je vložil proti politični stranki, ki je bila naslednica Zveze komunistov, namreč Združeni listi socialnih demokratov (v nadaljevanju: Združena lista).
11. Za 10. marec 1994 je bil razpisan narok za glavno obravnavo. Pritožnikov pooblaščenec je predlagal preložitev naroka.
12. Dne 22. marca 1994 je bil opravljen narok za glavno obravnavo. Na naroku je pritožnikov pooblaščenec predlagal, naj sodišče narok preloži.
13. Dne 16. junija 1994 je bil opravljen narok za glavno obravnavo. Pritožnik je modificiral tožbo in zvišal tožbeni zahtevek. 7. maja 1999 je pritožnik ponovno zvišal tožbeni zahtevek na 144.160.000 SIT.
14. Dne 21. junija 1994 je tožena stranka vložila pisno vlogo.
15. Dne 19. julija 1994 se je sodišče obrnilo na Temeljno javno tožilstvo, Enoto v Slovenj Gradcu. 14. decembra 1994 je slednje odgovorilo, da v njihovih arhivih ni zabeleženo, da bi bil pritožnik v obdobju 1981-1986 v zabeležen kot obdolženec.
16. Dne 25. marca 1999 je bil opravljen narok za glavno obravnavo. Naslednji narok je bil razpisan za 6. maj 1999. Na predlog pritožnikovega pooblaščenca je bil preklican. 6. maja 1999 je pritožnik modificiral svoj zahtevek.
17. Dne 13. maja 1999, po novem opravljenem naroku, je preimenovano Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu zavrnilo pritožnikovo tožbo, saj je njegove navedbe ocenilo kot neutemeljene. Pritožniku je tudi naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 632.587 SIT. Poleg tega je sodišče 21. junija 1999 od pritožnika zahtevalo predložitev potrdila o premoženjskem stanju, kar je ta storil 22. junija 1999.
18. Dne 5. julija 1999 je pritožnik vložil pritožbo. 7. julija 1999 je predložil dodatno dokumentacijo v zvezi s svojim premoženjskim stanjem.
19. Dne 12. avgusta 1999 je sodišče pritožnika oprostilo plačila sodnih taks.
20. Dne 25. septembra 2001 je višje sodišče zavrnilo njegovo pritožbo. 15. novembra 2001 je višje sodišče vrnilo spis okrožnemu sodišču. 16. novembra 2001 je slednje odredilo vročitev odločbe strankam. Sodba je bila pritožniku vročena 20. novembra 2001. Sodba z dne 13. maja 1999 je tako postala pravnomočna.
21. Naknadno je 3. julija 2002 okrajno sodišče na predlog Združene liste z dne 21. junija 2002 izdalo sklep o izvršbi z mesečnim rubežem pokojnine zaradi izterjave stroškov postopka.
22. Dne 16. septembra 2002 je pritožnik ugovarjal temu sklepu. Združena lista je odgovorila na navedbe pritožnika. 19. avgusta 2003 je sodišče zavrnilo njegov ugovor.
23. Dne 30. oktobra 2002 se je začela izvršba z rubežem na pritožnikovo pokojnino.
24. Dne 29. avgusta 2003 je pritožnik vložil pritožbo na višje sodišče proti sklepu o izvršbi, hkrati pa je zahteval ustavitev izvršbe.
25. Dne 12. septembra 2003 je po predlogu Združene liste okrajno sodišče naložilo pritožniku plačilo dodatnega zneska stroškov postopka. Pritožnik se je pritožil.
26. Dne 25. novembra 2003 je višje sodišče zavrnilo obe pritožnikovi pritožbi.
27. Dne 19. decembra 2003 je pritožnik vložil zahtevek za revizijo pri okrajnem sodišču v zvezi s postopkom izvršbe. 23. decembra 2003 je okrajno sodišče njegov zahtevek za revizijo zavrglo.
28. Na poizvedbo Sodišča je pritožnik slednje obvestil, da je 6. septembra 2004 sodišče ustavilo postopek izvršbe in da je bilo med 30. oktobrom 2002 in 31. majem 2004 izvršenih 20 mesečnih plačil in da je bil trgan znesek 6.910,93 eurov (v nadaljevanju: EUR).
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA
29. Pritožnik se je pritožil zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Skliceval se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«
A. Dopustnost
30. Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
31. Pritožnik je tej navedbi oporekal in trdil, da domača pravna sredstva niso učinkovita.
32. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji (sklep), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005).V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnik imel na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda proti Sloveniji, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
33. Kar zadeva obravnavano zadevo, Sodišče ugotavlja, da vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
34. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
B. Utemeljenost zadeve
35. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 28. junija 1994, na dan, ko je za Slovenijo začela veljati Konvencija, in se končalo 6. septembra  2004, na dan, ko je sodišče zaključilo izvršilni postopek. Trajalo je torej približno deset let in dva meseca na petih stopnjah sojenja.
36. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender proti Franciji [VS], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
37. V zvezi s pritožnikovim ravnanjem Vlada poudarja, da je delno prispeval k trajanju postopka in da je bila narava njegovega zahtevka specifična. Poleg tega je večkrat predlagal preložitev narokov za glavno obravnavo, zamujal je s predložitvijo dokazov itd..
38. Sodišče se pridružuje temu mnenju, vendar pa izpostavlja, da je del postopka, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka, treba v celoti pripisati pritožniku.
39. Po proučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s svojo sodno prakso Sodišče ocenjuje, da se je obdobje, ki ga je treba pripisati Vladi, začelo 28. junija 1994 (gl. odstavek 35) in se končalo 20. novembra 2001, ko je bila pritožniku vročena sodba višjega sodišča v postopku o glavni stvari. Kljub temu pa je bilo trajanje postopka, zlasti pred sodiščem prve stopnje, predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku.
Prišlo je torej do kršitve prvega odstavka 6. člena.
II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE
40. 41. člen Konvencije določa:
»Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«
A. Škoda
41. Pritožnik je zahteval 1.144.658 EUR iz naslova nepremoženjske škode in izplačilo pokojnine v znesku 1.400 EUR na mesec. Prav tako je zahteval moralno rehabilitacijo in priznanje svojega čina v vojski.
42. Sodišče ne zaznava vzročne zveze med ugotovljeno kršitvijo Konvencije in vračilom pokojnine; ta zahtevek torej zavrača. Nasprotno pa Sodišče ocenjuje, da je pritožnik utrpel nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku mu po tej postavki Sodišče prisoja 3.000 EUR.
B. Stroški
43. Pritožnik je zahteval tudi 6.722 EUR za stroške postopka pred domačimi sodišči.
44. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov iz naslova 41. člena pod pogojem, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Sicer pa se stroški povrnejo samo, v kolikor se nanašajo na ugotovljeno kršitev (gl. na primer Beyeler proti Italiji (pravično zadoščenje) [VS], št. 33202/96, odstavek 27, 28. maj 2002, in Sahin proti Nemčiji [VS], št. 30943/96, odstavek 105, ESČP 2003-VIII).
45. Ker pritožnikova zadeva pred domačimi sodnimi oblastmi ni bila namenjena odpravi kršitve Konvencije, kot je bila zatrjevana pred Sodiščem, stroškov domačega postopka ni mogoče upoštevati. Poleg tega pa pritožnik ni predlagal povračila stroškov in izdatkov, ki so nastali v postopku v Strasborugu.
46. Zato Sodišče ocenjuje, da  ni razloga, da se pritožniku dosodijo stroški postopka pred domačimi sodišči.
C. Zamudne obresti
47. Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
1. razglaša, da je pritožba dopustna;

2. razsoja, da je prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije;

3. razsoja,
(a) da mora tožena država pritožniku v treh mesecih od dne, ko postane po drugem odstavku 44. člena Konvencije sodba dokončna, plačati 3.000 EUR (tri tisoč eurov) za nepremoženjsko škodo, zvišano za morebitni davek;
 (b) da se po izteku navedenih treh mesecev do plačila obračunajo na navedeni znesek linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke;

4. zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.
Sodba je napisana v angleščini in pisno notificirana 18. januarja 2007 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

    Vincent Berger                                        John HEDIGAN
    sodni tajnik                                             predsednik senata