Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Novina proti Sloveniji,
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali: G. J. HEDIGAN, Predsednik
G. B.M. ZUPANČIČ,
G. C. BIRSAN
Ga. A. GYULUMYAN
G. E. MYJER,
G. DAVID THOR BJORGVINSSON,
Ga. I. BERRO-LEFEVRE, sodniki,
in G. V.BERGER, kot sodni tajnik Sekcije
na zasedanju za zaprtimi vrati 5. oktober 2006 ,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
Zadeva izvira iz pritožbe (št. 6855/02) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenski državljan, g. Ratko Novina (»pritožnik«), vložil. na Sodišču v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«) 29. januarja 2002.
Pritožnika je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
Pritožnik v skladu s členom 6 § 1 Konvencije zatrjuje, daje bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Po vsebini se je prav tako pritožil zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem postopka (Člen 13 Konvencije).
Dne 13. septembra 2005 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tem v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, da je pritožba dopustna in utemeljena.
DEJSTVA
Pritožnik je bil rojen leta 1958 in živi v Celju,
Dne 8. septembra 1993 seje pritožnik poškodoval v prometni nesreči. Kot posledica je ostal delni trajni invalid. Pritožnik je bil zavarovan pri zavarovalnici ZT.

Dne 6. avgusta 1996 je pritožnik sprožil pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju zoper zavarovalnico ZT in zahteval odškodnino v višini 3.200.733,00 tolarjev (približno 13.350 evrov) za poškodbe, ki jih je utrpel.
Med 10. oktobrom 1996 in 12. januarjem 2000 je pritožnik vložil devet pripravljalnih spisov inlali dodatnih dokaznih predlogov.
Dne 5. novembra 1996 in 9. septembra 1998 je pritožnik vložit zahtevek za določitev naroka za obravnavo.
Od treh obravnav, ki so bile opravljene med 22. januarjem 1998 in 3, februarjem 2000, ni bila nobena preložena na zahtevo pritožnika.
Med postopkom je sodišče imenovalo dva sodna izvedenca, ortopeda in nevrologa. izvedencema je bil določen rok 30 dni od dneva, ko jima je bil primer vročen, da pripravita svoji mnenji. Prvi izvedenec je posredoval svoje mnenje v petih mesecih,drugi pa po treh mesecih. Sodišče je poleg tega zahtevalo tudi dodatno pojasnilo od imenovanega ortopeda.
Na zadnji obravnavi se je sodišče odločilo, da izda pisno sodbo. Sodba, s katero je bilo delno ugodeno pritožnikovi zahtevi, je bila 23. marca 2000 vročena pritožniku.
Dne 6. aprila 2000 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju.
Dne 23. novembra 2000 je sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo.
Sodba je bila pritožniku vročena 12. decembra 2000.
Dne 11. januarja 2001 je pritožnik vložil pritožbo v zvezi s pravnimi vprašanji na Vrhovno sodišče.
Dne 29. novembra 2001 je sodišče ugodilo pritožbi pritožnika in razveljavilo sodbi sodišča na prvi in drugi stopnji ter primer vrnilo v ponovno obravnavo.
Sklep je bil pritožniku vročen 8. januarja 2002.
Med 9. januarjem 2002 in 16. januarjem 2003 je pritožnik vložil pet pripravljalnih spisov.
Od štirih obravnav, ki so bile opravljene med 28. marcem 2002 in 15. majem 2003, ni bila nobena preložena na zahtevo pritožnika, vendar sta bili dve predvideni obravnavi na prošnjo pritožnika preloženi na kasnejši datum. Najmanj ena obravnava je bila preložena, ker so bili pritožnikovi odvetniki na dopustu.
Med postopkom je sodišče imenovalo izvedenca medicinske stroke in mu določilo tridesetdnevni rok za pripravo svojega mnenja. Mnenje je bilo posredovano šele po več kot dveh mesecih. Prav tako je sodišče poslušalo pričevanje dveh izvedencev, ki sta bila imenovana med prvim postopkom na sodišču prve stopnje.

Na zadnji obravnavi se je sodišče odločilo, da izda pisno sodbo. Sodba, s katero je bilo delno ugodeno pritožnikovi zahtevi, je bila 5. septembra 2003 vročena pritožniku.
Dne 12. septembra 2003 seje pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. ZT je 22. septembra 2003 vložila nasprotno tožbo.
Dne 8. junija 2005 je sodišče delno ugodilo pritožnikovi pritožbi, zavrnilo pritožbo ZT in zvišalo dodeljeno odškodnino.
Sodba je bila pritožniku vročena 23. maja 2005.
Dne 6. julija 2005 je pritožnik vložil pritožbo v zvezi s pravnimi vprašanji na Vrhovno sodišče.
Dne 1. decembra 2005 je sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo v zvezi s pravnimi vprašanji kot nedopustno. Sklep je bil pritožniku vročen 29. decembra 2005.
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE
Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega trajanja postopka. Skliceval se je na Člen 6 § 1 Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih     v razumnem roku
Odloča      sodišče.«
Pritožnik se je po vsebini tudi pritožil, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita. Člen 13 Konvencije se glasi:
« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«
A. Dopustnost
Vlada se je sklicevala, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
Pritožnik je izpodbijal to navedbo in izjavil, da dosegljiva pravna sredstva niso bila učinkovita.
Sodišče ugotavlja, daje obravnavana pritožba podobna zadevarna Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji, št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanosti

domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, daje Vlada ponovno navedla svoje argumente zakaj bi bilo treba upoštevati kot učinkovita pravna sredstva tudi upravni postopek, odškodninsko tožbo in zahtevek za revizijo.
Vlada se sklicuje tudi na razsodbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. septembra 2005 v primeru U-I-65/05. V tej razsodbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da Zakon o upravnem sporu ni v skladu z ustavo v tistem delu, ki ureja pravice do sojenja v razumnem roku za postopke, ki so bili že zaključeni. Ustavno sodišče je od zakonodajalca zahtevalo,da v roku enega leta popravi to neustavno stanje.
V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse (gl. Belinger in Lukenda).
Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije. Prav tako tudi ni nedopustna iz katerihkoli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
B) Utemeljenost zadeve
1. Člen 6 $' I
Vlada trdi, da je bil obravnavani postopek dokaj zapleten, saj so morala sodišča imenovati tri izvedence medicinske stroke, da so podali svoja strokovna mnenja in tudi zaslišati dva imenovana izvedenca. Sodišča, ki so sodila v tem primeru, niso bila počasna in so obravnavala primer v skladu z notranjo zakonodajo. Kljub temu je pritožnik podaljševal postopek z vlaganjem pisnih vlog, ki so zahtevale odgovor. Prav tako je dvakrat zahteval preložitev obravnave. Ob upoštevanju pomembnosti vprašanja v domačih postopkih bi moral pritožnik z večjo skrbnostjo uveljavljati svoje pravice v postopku.
Pritožnik je spodbijal trditve vlade.
Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 6. avgusta 1996, ko je pritožnik sprožil pravdni postopek na Okrožnem sodišču v Celju, končalo pa se je 29. decembra 2005 na dan, ko je bil sklep Vrhovnega sodišča vročen pritožniku. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, je
SODRA NOVINA PROTI SLOV END I
torej trajalo skoraj devet let in pet mesecev na treh stopnjah sojenja. Zaradi vračanja primera v odločanje na nižjo stopnjo so sklepe sprejemali na šestih stopnjah.
25. Sodišče ponovno poudarja, daje treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meri!: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bit pomen sporne zadeve za pritožnika v sporu (gl. med številnimi drugimi viri, Fiydlender proti Franciji, jGC}, št. 30979/96, § 43, ECHR 2000-VII).
Čeprav so bila potrebna mnenja treh izvedencev zdravstvene stroke za odločanje v primeru, pa sodišče ugotavlja, da postopek niti postopkovno niti dejansko ni bit izjemno zapleten. Vlada ni pojasnila, zakaj so vsi imenovani izvedenci prekoračili rok, ki jim je bil dan za posredovanje njihovih mnenj in zakaj sodišča niso poskrbela za ukrepe,s katerimi bi zagotovila hitrejšo dostavo teh mnenj. Poleg tega imenovanje teh izvedencev ne na primer pojasnjuje, zakaj je poteklo skoraj leto in šest mesecev med dnevom, ko je pritožnik vložil svoj zahtevek in dnevom, ko je bila opravljena prva obravnava.
V zvezi z ravnanjem pritožnika je res, daje do neke mere pripomogel k podaljšanju postopka s tem, ko je dvakrat zahteval preložitev obravnave. Vendar je ob upoštevanju dejstev v podobnih primerih, o katerih je odločalo sodišče, razvidno, da njegovi pripravljalni spisi ni prekoračili števila, dolžine ali vsebine in zato niso mogli bistveno vplivati na dolžino postopka.
Po preučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in zato ne izpolnjuje zahteve po »razumnem roku«.
Zaradi tega je prišlo do kršitve člena 6 § 1.
2. Člen 13
Sodišče ponovno poudarja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz člena 6 § 1 (glej Kudla proti Poljski, [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000-XI). Ob tein poudarja, da so bili ugovori in trditve, ki jih je navedla Vlada, že zavrnjeni v prejšnjih zadevah (glej Lukenda, naveden zgoraj), zato ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi sprejelo drugačno odločitev.
Zato Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za kršitev člena 13 zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, ki bi potrdila njegovo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa člen 6 § 1.
II. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE
31. Člen 41 Konvencije določa:
» Če Sodišče ugotovi, daje prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje«,
Škoda Skoda
32. Pritožnik je zahteval 5.000 evrov (EUR) za nepremoženjsko škodo.
33. Vladaje odškodninskemu zahtevku oporekala.
34. Sodišče meni, daje pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Na pravični podlagi mu sodišče po tej postavki prisoja 2.000 EUR.
B. Stroški i i izdatki
35. Pritožnik je zahteval tudi približno 1.500 EUR za stroške in izdatke postopka pred Sodiščem.
36. Vladaje zahtevku oporekala po višini.
37. Glede na sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko in nujno nastali in so bili razumni glede na celoten zahtevek. Sodišče ugotavlja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali pritožnika tudi v zadevi Lukenda (glej zgoraj), vložili skoraj 400 pritožb, ki so razen drugačnih dejstev v bistvu enake kot obravnavana pritožba. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožniku razumno prisoditi znesek 1.000 EUR za stroške postopka pred Sodiščem.
C. Zamudne obresti
38. Sodišče ocenjuje, daje primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske Centralne Banke, ki seji dodajo tri odstotne točke.
SODBA NOVhIA PROTI SI,OVENIJI
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
I. razglaša, da je pritožba dopustna;
2. razsoja, daje prišlo do kršitve člena 6 § I Konvencije;
3. razsoja, daje prišla do kršitve člena 13 Konvencije;
4. razsoja,
da mora tožena država pritožniku v roku treh mesecev od dne, ko postane sodba v skladu s členom 44 § 2 Konvencije pravnomočna, plačati 2.000 EUR (dva tisoč evrov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč evrov) za stroške in izdatke, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami;
da se na navedene zneske od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev, do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, kije enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske Centralne Banke za vse zamujeno obdobje, z dodanimi tremi odstotnimi točkami;
5. zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.
Napisano v angleškem jeziku ter posredovano v pisni obliki 26. oktobra 2006, v skladu s členom 77 §§ 2 in 3 Pravil Sodišča.

Vincent BERGER                                       John HEDIGAN
Sodni tajnik                                                     Predsednik