Iskalnik odločb ESČP

Spletna stran je v izdelavi. Vsebina odločb ESČP je dostopna na Aktualna zbirka odločb ESČP.

Št. pritožbe
6819/02
Zadeva
Kamenik proti Sloveniji
Člen konvencije
6. člen (pravica do poštenega sojenja)
Datum odločbe
13.09.2008
Vrsta odločbe
Sklep
Sestava ESČP
Senat
Kršitev DA / NE
NE
Odločitev ESČP
Nesprejemljiva pritožba
Ključne besede
pravica do poštenega sojenja

Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretji oddelek), ki je zasedalo dne 13. septembra 2007 kot senat z naslednjimi člani:
g. C. BiRSAN, Predsednik,
g. B.M. ZUPANČIČ,
ga. E. FURA-SANDSTROM,
g. E. MYJER,
g. DAVID THOR BJORGVINSSON,
ga. I. ZIEMELE,
ga. I. BERRO-LEFEVRE, sodniki
in g. S. QUESADA, oddelčni sodni tajnik,
ob upoštevanju zgoraj navedene pritožbe, vložene dne 31. januarja 2002,
ob upoštevanju odločbe o uporabi tretjega odstavka 29. člena Konvencije in preučitvi sprejemljivosti in vsebine zadeve skupaj,
ob upoštevanju stališč, ki ji je predložila tožena vlada in stališč, ki jih je v odgovor predložil pritožnik,
je po posvetovanju sklenilo:
DEJSTVA

Pritožnik g. Kristjan Kamenik je slovenski državljan, rojen leta 1972 in prebivajoč v Slovenskih Konjicah. Pritožnika je pred sodiščem zastopala ga. M. Nosan, odvetnica, ki ima odvetniško pisarno v Celju.
Toženo stranko Slovensko vlado ("Vlado") je zastopal njen zastopnik g. Lucijan Bembič, generalni državni pravobranilec.
A. Okoliščine zadeve
Okoliščine zadeve kot so jih predložile stranke se lahko povzamejo kot sledi:
1. Postopek v zvezi s štirimi umori

Dne 27. aprila 1997 ob 9,30 dopoldne je bil pritožnik aretiran na podlagi suma umora štirih ljudi v Tekačevu, Slovenija. Odrejen mu je bil pripor v predkazenskem postopku, ki je bil dne 29. aprila 1997 spremenjen v preiskovalni zapor.
Dne 8. maja 1997 je bil proti pritožniku uveden sodni preiskovalni postopek z odločbo preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju.
Dne 23. julija 1997 je Okrožno državno tožilstvo v Celju vložilo obtožnico proti pritožniku in ga obtožilo umora. Pritožnikov ugovor proti obtožnici je Okrožno sodišče v Celju zavrglo dne 15. septembra 1997.  
Med 20. januarjem 1998 in 6. majem 1998 je Okrožno sodišče v Celju opravilo dvanajst obravnav. Sodišče je zaslišalo šestindvajset prič. Imenovalo in zaslišalo je tudi nekaj sodnomedicinskih izvedencev, vključno z dvema slovenskima izvedencema, ki sta  pripravila strokovni mnenji o odtisih nog, ki so jih našli na  prizorišču zločina.  
Na trinajsti obravnavi dne 30. septembra 1998 se je sodišče odločilo voditi sojenje ab initio, ker je od zadnje obravnave poteklo več kot mesec dni. Pritožnik je zahteval, da se priče in izvedence ponovno zasliši.
Med 6. oktobrom 1998 in 21. junijem 1999 je sodišče opravilo naroke za osemnajst obravnav, od katerih pa so bile številne odpovedane ali preložene zaradi pritožnikove nezmožnosti, da prisostvuje obravnavam, medtem ko je bil na gladovni stavki in zaradi njegovih zahtev po odstopu različnih sodnikov in izvedencev.
Dne 14. aprila 1999 je sodišče zahtevalo od Sodnomedicinskega inštituta (1'Institut de Police Scientifique) na Univerzi Lausanne, naj pripravi še drugo izvedensko mnenje o odtisih nog, ki so jih našli na prizorišču zločina.  
Dne 22. junija 1999 je bil pritožnik po dveh letih, enem mesecu in šestindvajsetih dnevih spuščen iz pripora.
Ker je poteklo enomesečno obdobje od zadnjega zaslišanja , se je sojenje zopet začelo dne 31. avgusta 1999. Sodišče je opravilo nadaljnje obravnave dne 15., 16., 17., 20., 21., 29. in 30. septembra, dne 10., 17., 18., 24., in 26. novembra in 8. decembra 1999.
Na teh obravnavah je sodišče zaslišalo petintrideset prič in osem različnih sodnomedicinskih izvedencev. Poleg tega je sodišče prebralo dve izvedenski mnenji, vključno s tistim, ki os ga pripravili švicarski izvedenci.
Dne 13. decembra 1999 je sodišče izreklo sodbo, s katero je pritožnika spoznalo za krivega dveh umorov in ga je oprostilo drugih obtožb. Obsojen je bil na dvajset let zapora.
Dne 26. januarja 2000 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. Državni tožilec se je navzkrižno pritožil.
Dne 24. maja 2000 je sodišče zavrnilo pritožbo pritožnika, dopustilo pritožbo državnega tožilca in spoznalo pritožnika krivega za vse štiri umore.
Pritožnik in njegov pravni zastopnik sta vložila ločeni pritožbi na Vrhovno sodišče dne 21. oz. 23. junija 2000.
Dne 1. marca 2001 je sodišče dopustilo obe pritožbi, zavrnilo sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča in vrnilo zadevo v ponovno odločanje.
Dne 18. februarja 2002 je sodišče prve stopnje opravilo naroke za 14., 20., 21., 26., 27. in 28. marca in 9., 10., 11., 17., 18. in 24. aprila 2002. Vse obravnave so potekale v skladu z naroki.
Na teh obravnavah je sodišče zaslišalo številne priče. Zaslišalo je tudi dva sodnomedicinska izvedenca iz Švice.
Sodišče je imelo nadaljnje obravnave dne 3. in 4. junija 2002.
Na obravnavi dne 7. junija 2002 se je sodišče odločilo za imenovanje novih sodnomedicinskih izvedencev in jim je naročilo, naj predložijo drugo izvedensko mnenje o sledovih, najdenih na prizorišču zločina. Dne 13. junija 2002 je sodišče določilo vprašanja, na katera naj bi odgovorili. Izdelava izvedenskega mnenja je bila zaupana Sodnomedicinskemu inštitutu Zveznega biroja za sodno medicino v Wiesbadnu v Nemčiji.
Sodišče je imelo nadaljnje obravnave dne 4. septembra in 21. novembra 2002.
Leta 2003 je imelo sodišče obravnave dne 29. januarja, 23. aprila in 3., 4., 5. in 6. junija. Na teh obravnavah je sodišče soočilo slovenske, švicarske in nemške sodnomedicinske izvedence.   
Dne 11. junija 2003 je sodišče javno objavilo sodbo, ki jo je izreklo dne 7. junija 2003. Pritožnik je bil oproščen.
Dne 18. julija 2003 se je državni tožilec pritožil na Višje sodišče v Celju.
Dne 21. aprila 2004 je sodišče dopustilo pritožbo, razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča in vrnilo zadevo v ponovno odločanje.
Istega dne so pritožnika ujeli v Srbiji pri posedovanju drog in ga priprli zaradi suma trgovanja z drogami. Zaradi pritožnikove odsotnosti sodišče ni opravilo narokov za nadaljnje obravnave.
Dne 16. decembra 2004 je sodišče zahtevalo od pritožnikovega odvetnika in državnega tožilstva, da predložita predloge glede dokazov.
Dne 8. februarja 2006 je pritožnik obvestil sodišče, da ni več ovir, da se sojenje ne bi nadaljevalo, saj je bil njegov pripor v Srbiji razveljavljen.
Dne 8. marca 2006 je sodišče znova zahtevalo od državnega tožilca, da predloži predloge glede dokazov.
Dne 1. januarja 2007 se je začel uporabljati Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz leta 2006 ("zakon iz leta 2006") (glej spodaj).
Zaradi pritožnikove nadzorstvene pritožbe (sredstvo pospeševanja v skladu z zakonom iz leta 2006), ki je bila vložena 13. marca 2007, je imelo sodišče obravnavo dne 12. junija 2007.
Na obravnavi se je sodišče odločilo, da imenuje Center za sodnomedicinsko znanost (Forensic Science Centre) – britansko ustanovo – za predložitev še enega izvedenskega mnenja o odtisih nog, ki so jih našli na prizorišču zločina.    
Med zaslišanjem dne 19. junija 2007 je sodišče določilo vprašanja, na katera naj sodnomedicinska ustanova zagotovi odgovore. Sodišče se je tudi odločilo, da bo imelo naslednjo obravnavo dne 11. septembra 2007. Nato je bil dosje primera posredovan preiskovalni sodnici, da bi pridobili zahtevano izvedensko mnenje.
Dne 24. julija 2007 je pritožnik vložil zahtevo za odstop imenovane preiskovalne sodnice z navedbo, da so jo zaslišali kot pričo na prejšnjih stopnjah sojenja.
Od tedaj postopek teče.
2. Postopek  v zvezi s trgovanjem z drogami
V času med 3. avgustom 1999 in 21. februarjem 2000 je policija vložila deset kazenskih ovadb pri Državnem tožilstvu v Celju, očitno z navedbami, da so pritožnik in nekaj drugih posameznikov vpleteni v trgovanje z drogami.
Dne 10. marca 2000 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju odobril zahtevo državnega tožilca po kazenski preiskavi v zvezi s pritožnikom.
Dne 31. maja 2000 je bil pritožniku odrejen preiskovalni zapor.
Dne 16. junija 2000 je »skupina državnih tožilcev za posebne zadeve«, imenovana za pregon organiziranega kriminala, vložila obtožnico proti pritožniku in šestim drugim posameznikom pri Okrožnem sodišču v Celju. V glavnem so bili obdolženi trgovanja  z drogami.
Na prvi obravnavi dne 2. oktobra 2000 se je sodišče odločilo, da zadevo vrne preiskovalni sodnici, da bi odredila prepis skrivaj posnetih telefonskih pogovorov obtoženih.   
Ko so bili prepisi narejeni, je sodišče dne 1. oktobra 2001 imelo obravnavo. Odločilo se je, da loči postopka v zvezi z dvema toženima strankama, ki se nista udeležili zaslišanja.
Med 2. oktobrom 2001 in 8. marcem 2002 je imelo sodišče pet nadaljnjih obravnav.
Dne 11. marca 2002 je predsednik Okrožnega sodišča v Celju, ki je deloval ex proprio motu, določil odvetnika pritožniku, čeprav je bil pritožnik že ustrezno zastopan skozi vse prejšnje faze postopka.
Dne 15. marca 2002 je pritožnik zahteval, da se obravnave, razpisane za april, preložijo na čas po 24. aprilu 2002, ker je sodišče že razpisalo naroke v tem obdobju v drugem postopku, v katerem je bil pritožnik obtožen štirih umorov (glej zgoraj). Obravnave, razpisane za 8., 15. in 16. april in za 13., 20. in 21. maj 2002 so bile odpovedane do odločitve Vrhovnega sodišča o zahtevah pritožnika in drugih toženih strank po odstopu predsednika senata in predsednikov Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju, ki so bile vložene po odločitvi o določitvi odvetnika. Videti je, da so bile vse zahteve zavržene.
Dne 27. in 30. maja in dne 10. junija 2002 je imelo sodišče obravnave.
Dne 11. junija 2002 je sodišče izreklo sodbo, s katero je pritožnika in druge tožene stranke spoznalo za krive in je pritožnika obsodilo na pet let zapora. Sodba je bila izrečena samo ustno. Sodišče je izjavilo, da bo sodba v pisni obliki izdana v ustreznem času.
Dne 9. avgusta 2002 se je sodišče odločilo, da pritožniku podaljša pripor, dokler sodba prve stopnje ne postane pravnomočna. Zoper to odločbo se je pritožnik pritožil dne 16. avgusta 2002. Od sodišča je tudi zahteval, da izda sodbo v pisni obliki, da bi mu omogočila pritožbo proti sodbi.
Dne 19. avgusta 2002 je bila pritožnikovemu odvetniku vročena sodba v pisni obliki sodišča prve stopnje.
Dne 26. avgusta 2002 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju.
Dne 6. januarja 2003 je Višje sodišče v Celju dopustilo pritožbo pritožnika in tudi pritožbe drugih toženih strank in je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Ena od toženih strank je bila oproščena in primer v zvezi z drugimi toženimi strankami, vključno s pritožnikom, je bil vrnjen v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zdi se, da je bil pritožnik istega dne spuščen iz zapora.
Prva obravnava novega sojenja, razpisana za 10. julija 2003, je bila odložena zaradi odsotnosti državnega tožilca, zagovornika in pritožnika.
Obravnave, razpisane za 5., 18. in 19. september, za 7., 16. in 23. oktober, za 20. november, za 19. december ter za 5. in 25. marec 2004 so bile odpovedane ali odložene zaradi raznih razlogov, vključno z zahtevami po odstopu sodnikov ali odsotnosti oz. bolezni pritožnika, drugih toženih strank ali odvetnikov.  
Obravnave, ki so razpisane za 8. in 22. april, so bile odložene, ker se pritožnik ni pojavil na sodišču. Poizvedbe, ki jih je opravilo sodišče, so razkrile, da je bil pritožnik aretiran v Srbiji (glej zgoraj).
V skladu z navedbami Vlade v letu 2005 ni bilo mogoče razpisati obravnav zaradi pripora pritožnika in sojenja proti njemu v Srbiji.
Od tedaj postopek teče.
3. Začetek veljavnosti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ur. l. št. 49/2006

V pismu z dne 9. oktobra 2006 je generalni državni tožilec uradno obvestil sodišče, da je bil po njegovi sodbi v zadevi Lukenda v. Slovenija (št. 23032/02, §§ 93 in 95, ECHR 2005-X), ki slovensko državo obvezuje k sprejetju ustreznih pravnih ukrepov in upravnih praks za zagotovitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ("zakon iz leta 2006") sprejet dne 26. aprila 2006. Zakon iz leta 2006 je začel veljati dne 27. maja 2006 in se je začel uporabljati dne 1. januarja 2007.

4. Pritožnikov postopek na podlagi Zakona iz leta 2006

Dne 13. marca 2007 je pritožnik vložil nadzorstveno pritožbo pri Okrožnem sodišču v Celju v zvezi s prvim postopkom. Na podlagi 5. člena zakona iz leta 2006 se je pritožil, da je bil njegov primer potem, ko je Višje sodišče izreklo zadnjo sodbo dne 21. aprila 2004, le ponovno dodeljen raznim sodnikom. Nadalje je trdil, da nobeden od teh sodnikov ni nikoli poskusil določiti datuma za obravnavo, niti si ni prizadeval za pridobitev novega izvedenskega mnenja, kot je to naložilo Višje sodišče. V svojem pismu z dne 8. februarja 2006 je poudaril, da ni bilo več ovir, ki bi izhajale iz kazenskega sojenja proti njemu v Srbiji, ki bi preprečevale nadaljevanje spornega postopka.
Dne 16. marca 2007 je predsednik Okrožnega sodišča v Celju, potem ko je pridobil poročilo predsednika senata (»sodnik«), odločil, da je sodišče neprimerno zavlačevalo odločanje in je odredil sodniku, naj razpiše datum za obravnavo najkasneje dne 30. junija 2007. Nadalje je odredil sodniku, naj predloži poročilo z navedbo opravljenih procesnih dejanj v tem istem obdobju. Odločba je bila vročena pritožniku 19. marca 2007.

B. Relevantno domače pravo

Zakon iz leta 2006 se izvaja od 1. januarja 2007. V skladu s 1. in 2. členom tega zakona se pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja strankam v sodnem postopku, udeležencem po zakonu, ki ureja nepravdni postopek in oškodovancem v kazenskem postopku.
3. člen predvideva dve pravni sredstvi za pospešitev obravnavanih zadev – nadzorstveno pritožbo in rokovni predlog – ter, končno, zahtevo za pravično zadoščenje za škodo, utrpljeno zaradi nepotrebnega odlašanja.
4. člen opredeljuje merila za odločanje, ki jih morajo nacionalni organi upoštevati pri odločanju o pritožbah:
4. člen – Merila za odločanje
"Pri odločanju o pravnih sredstvih po tem zakonu se upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti: njene zapletenosti v dejanskem in pravnem pogledu; ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko.«
Nadzorstveno pritožbo urejajo 5., 6. in 7. člen, ki določajo naslednje:
5. člen – Nadzorstvena pritožba
"(1) Če stranka meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, lahko pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži pisno nadzorstveno pritožbo, o kateri odloča predsednica oziroma predsednik sodišča (v nadaljnjem besedilu: predsednik sodišča).
6. člen – Odločitev o nadzorstveni pritožbi
(3) Če ni bil izdan sklep iz prvega ali drugega odstavka tega člena, predsednik sodišča v okviru opravljanja pristojnosti sodne uprave po zakonu, ki ureja sodišča, nemudoma zahteva, da mu sodnica oziroma sodnik ali predsednica senata oziroma predsednik senata (v nadaljnjem besedilu: sodnik), ki mu je zadeva dodeljena v reševanje, najpozneje v petnajstih dneh po prejemu zahteve predsednika sodišča oziroma po pridobitvi spisa, če je to potrebno za izdelavo poročila, posreduje poročilo o razlogih za trajanje postopka v zadevi. Poročilo vključuje opredelitev glede meril iz 4. člena tega zakona ter mnenje, v kakšnem roku bi lahko zadeva bila rešena…


(6) Če predsednik sodišča ni obvestil stranke v skladu s četrtim odstavkom tega člena in če glede na merila iz 4. člena tega zakona ugotovi, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v zadevi, glede na stanje in naravo zadeve s sklepom odredi rok za opravo določenih postopkovnih dejanj, lahko pa glede na okoliščine zadeve, zlasti če je zadeva nujna, odredi tudi njeno prednostno reševanje. Če odredi, da mora sodnik opraviti ustrezna postopkovna dejanja, določi tudi rok za njihovo opravo, ki ne sme biti krajši od petnajst dni in ne daljši od šestih mesecev, in primeren rok, v katerem mora sodnik poročati o opravljenih dejanjih.

7. člen – Omejitev glede vložitve nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga
»(1) Če predsednik sodišča ravna v skladu s četrtim ali šestim odstavkom 6. člena tega zakona, stranka ne sme vložiti nove nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga v isti zadevi pred potekom rokov iz obvestila oziroma sklepa predsednika sodišča.
8. člen opredeli rokovni predlog. Ustrezni del besedila se glasi, kakor sledi:
8. člen – Rokovni predlog
» (1) Če predsednik sodišča zavrne nadzorstveno pritožbo po prvem ali petem odstavku 6. člena tega zakona ali če nanjo ne odgovori stranki v dveh mesecih, ali če v tem roku ne pošlje obvestila iz četrtega odstavka 6. člena tega zakona ali če v rokih iz obvestila ali sklepa predsednika sodišča niso bila opravljena ustrezna postopkovna dejanja, lahko stranka pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži rokovni predlog iz razloga po prvem odstavku 5. člena tega zakona.


(3) Stranka sme vložiti rokovni predlog v 15 dneh po prejemu sklepa ali po poteku rokov iz prvega odstavka tega člena."
V skladu s 15. členom se pravično zadoščenje lahko zagotovi z izplačilom denarne odškodnine, s pisno izjavo Državnega pravobranilstva ali z objavo sodbe:
15. člen – Pravično zadoščenje
"(1) Če je stranka vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovni predlog, lahko zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu.

16. člen predvideva denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo in določa najvišji znesek, ki ga je mogoče izplačati, t.j. 5000 evrov.
19., 20. in 21. člen urejajo postopek glede pravičnega zadoščenja in glede denarne odškodnine:
19. člen – Postopek pri Državnem pravobranilstvu
"(1) Postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 15. člena tega zakona, stranka prične z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu, zaradi sporazuma o vrsti oziroma višini pravičnega zadoščenja. Ta predlog stranka lahko vloži v devetih mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve. Državno pravobranilstvo se do predloga stranke, kolikor oceni, da je zahtevek za pravično zadoščenje utemeljen, opredeli najkasneje v roku treh mesecev. Do izteka navedenega roka stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine zaradi pravičnega zadoščenja s tožbo pred pristojnim sodiščem.
(2) Če je dosežen sporazum s stranko v skladu s prvim odstavkom tega člena, Državno pravobranilstvo sklene s stranko izvensodno poravnavo."
 20. člen – Postopek pred sodiščem
"(1) Če na predlog za poravnavo ni dosežen sporazum po 19. členu tega zakona ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve predloga, lahko stranka vloži tožbo za povrnitev škode.
(2) Tožba za povrnitev škode zoper Republiko Slovenijo se vloži najpozneje v 18 mesecih po pravnomočni rešitvi strankine zadeve.
…«

21. člen – Uveljavljanje premoženjske škode
"(1) Tožbo za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko stranka vloži v 18 mesecih po pravnomočni odločitvi sodišča o njeni zadevi v skladu z določbami obligacijskega zakonika o premoženjski škodi.
…«
PRAVO

Pritožnik se je na podlagi 1. odstavka 6. člena Konvencije pritožil o dolgotrajnosti obeh kazenskih postopkov, ki so bili uvedeni proti njemu. Zatrjeval je, da noben od postopkov ni bil pretirano zapleten. Trdil je, da dejstva primera niso zahtevala tako dolgega sojenja ali pripor pritožnika.

Ustrezni del 6. člena se glasi, kakor sledi:
“Vsakdo ima pravico, da o kazenskih obtožbah proti njemu ……odloča sodišče brez nepotrebnega odlašanja”.

Pritožnik je zatrjeval, da trajanje postopka ni v skladu z zahtevo po "razumnem roku" iz 1. odstavka 6. člena Konvencije.
Vlada je zavrnila pritožnikove navedbe. Navajala je neizčrpanje domačih pravnih sredstev, zatrjujoč, da pritožnik ni uporabil pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo za pospešitev sodnega postopka in/ali odškodninskega zahtevka, predvsem po izvajanju »zakona iz leta 2006« od 1. januarja 2007.
Pritožnik je oporekal ugovoru Vlade.
Sodišče opozarja, da v skladu s prvim odstavkom 35. člena Konvencije:

»Sodišče lahko obravnava zadevo samo potem, ko so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva, v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega  prava…«

Sodišče ugotavlja, da sta oba kazenska postopka proti pritožniku v teku na Okrožnem sodišču v Celju. V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da je v postopkih, ki tečejo na prvi ali drugi stopnji, na voljo osebam kot so pritožnik, da zahtevajo njihovo pospešitev na podlagi 3., 5. in 8. člena Zakona iz leta 2006 s pomočjo nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga. Slednji je v bistvu pritožba v zvezi z neuspešno nadzorstveno pritožbo pod določenimi pogoji. Poleg tega lahko oseba na koncu doseže popravo v obliki odškodnine, in sicer tako, da vloži zahtevo za pravično zadoščenje na podlagi 15. člena zakona iz leta 2006.
Sodišče je že preučilo vsa pravna sredstva, ki jih predvideva zakon iz leta 2006 za namene prvega odstavka 35. člena Konvencije. Ugotovilo je, da so bila učinkovita tudi v primerih pretirano dolgih postopkov na prvi in drugi stopnji, vloženih pred 1. januarjem 2007, v smislu da so bila ta sredstva načeloma zmožna tako preprečiti nadaljevanje domnevne kršitve pravice do obravnave brez nepotrebnega odlašanja, kot tudi zagotoviti primerno popravo vseh kršitev, do katerih je že prišlo (glej Grzinčič v. Slovenija, št. 26867/02, 3. maj 2007, § 98, in Korenjak v. Slovenija, (dec.) št. 463/03, 15. maj 2007, § 62).
V sedanjem primeru je v zvezi s prvim postopkom pritožnik vložil nadzorstveno pritožbo. Posledično je prišlo do dveh obravnav po dolgem obdobju neaktivnosti sodišča. Sodišče je zadovoljno s pospešitvijo postopka, ki ga sprožila pritožnikova nadzorstvena pritožba. Poleg tega je zaradi odrejenih obravnav na podlagi 7. člena zakona iz leta 2006 pritožnik spet dobil možnost, da vloži novo nadzorstveno pritožbo in posledično, v primeru njene zavrnitve, vloži rokovni predlog, vendar pa pritožnik tega do sedaj ni storil. Končno pa bo pritožnik lahko tudi izkoristil možnost odškodnine na podlagi zakona iz leta 2006.
Glede drugega postopka pritožnik ni izkoristil nobenega pravnega sredstva, ki ga predvideva zakon iz leta 2006.
Sodišče ugotavlja, da prvi odstavek 35. člena Konvencije zahteva od pritožnika uporabo sredstev, ki so mu na voljo na podlagi zakona iz leta 2006.
Iz tega sledi, da je treba pritožbe pritožnika glede dolgotrajnosti obeh kazenskih postopkov na podlagi prvega in četrtega odstavka 35. člena Konvencije zavreči, ker niso bila izčrpana notranja pravna sredstva.
Glede na zgoraj navedeno se uporaba 3. odstavka 29. člena Konvencije prekine in se pritožba zavrže.

Na podlagi teh razlogov Sodišče soglasno izjavlja, da je pritožba nesprejemljiva.

Santi QUESADA                                                                                Corneliu BIRSAN
Sodni tajnik                                                                                            Predsednik