Iskalnik odločb ESČP

Dne 9. junija 2009 je senat Evropskega sodišča za človekove pravice (tretja sekcija) v sestavi:
    Josep Casadevall, predsednik,
    Elisabet Fura-Sandström,
    Boštjan M. Zupančič,
    Alvina Gyulumyan,
    Egbert Myjer,
    Ineta Ziemele,
    Ann Power, sodniki,
in Stanley Naismith, pomočnik sodnega tajnika,
ob upoštevanju zgornje pritožbe, ki je bila vložena 13. septembra 2001,
ob upoštevanju stališč, ki jih je predložila tožena vlada ter stališč, ki jih je v odgovor predložila pritožnica,
ob upoštevanju dodatnih stališč, ki jih je predložila tožena vlada ter stališč, ki jih je v odgovor predložila pritožnica; stališča obeh je zahteval predsednik senata,
po posvetovanju odločil, kot sledi:
DEJSTVA
Pritožnica, gospa Marija Grušovnik, je slovenska državljanka, ki se je rodila leta 1943 in živi v Šempetru. Pred Sodiščem jo je zastopal gospod D. Teržan, odvetnik s pisarno v Celju. Toženo Vlado (v nadaljevanju: »Vlada«) je zastopal njen zastopnik, gospod Lucijan Bembič, generalni državni pravobranilec.
A.  Okoliščine v zadevi
Dejstva v zadevi, kot sta jih predstavili obe stranki, je mogoče povzeti, kot sledi.
1. Dne 30. novembra 1993 se je pritožnica poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročila tretja oseba. Povzročitelj nesreče je imel sklenjeno zavarovanje pri zavarovalnici Z.T. (v nadaljevanju: »zavarovalnica«).
2. Dne 20. oktobra 1995 je pritožnica, ki jo je zastopal odvetnik, vložila odškodninsko tožbo proti zavarovalnici pri Okrajnem sodišču v Celju  ter zahtevala 2.933.487 slovenskih tolarjev (SIT; približno 28.600 eurov (EUR)) za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, skupaj z zamudnimi obrestmi. Od celotnega zneska je zahtevala 2.900.000 SIT (približno 28.300 EUR) za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, in za zamudne obresti od datuma, ko je vložila odškodninsko tožbo.
3. Dne 27. decembra 1995 je Okrajno sodišče v Celju odločilo, da ni pristojno za obravnavo zadeve, ter je sodnim spis predalo Okrožnemu sodišču v Celju.
4. Dne 25. februarja 1997 je pritožnica sodišče zaprosila, da pospešeno odloči o zadevi.
5. Dne 12. maja 1997 je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo na kateri je v delu ugodilo odškodninskemu zahtevku pritožnice v višini 1.993.487 SIT (približno 18.900 EUR) ter zavrglo preostanek zahtevka. Od celotnega zneska je sodišče dodelilo pritožnici 1.900.000 SIT (približno 18.500 EUR) za nepremoženjsko škodo, skupaj z zamudnimi obrestmi od datuma sodbe. Ne glede na to, je zavrglo njen zahtevek za zamudne obresti od datuma, ko je vložila odškodninsko tožbo, t.j. 20. oktober 1995, do datuma, ko je bila izdana sodba, t.j. 12. maj 1997. Obe stranki sta se pritožili.
6.  Dne 9. aprila 1998 je Višje sodišče v Celju zavrglo pritožbo pritožnice ter v delu ugodilo pritožbi tožene stranke ter je znižalo višino dodeljene odškodnine na 1.633.487 SIT (približno 15.943 EUR), skupaj z zamudnimi obrestmi za odškodnino za nepremoženjsko škodo od 12. maja 1997.
7. Dne 24. junija 1998 je pritožnica vložila zahtevo za revizijo pri Vrhovnem sodišču ter je zatrjevala, da višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ni bila pravilno določena, z vidika celotne nepremoženjske škode, ki jo je bila utrpela. Poleg tega je pritožnica trdila, da bi se morale pripadajoče obresti za nepremoženjsko škodo obračunavati od datuma, ko je vložila odškodninsko tožbo – kot naj bi to zahteval Zakon o obligacijskih razmerjih, in ne le od datuma, ko je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo.
8. Dne 3. marca 1999 je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo v celoti ter odločilo, da je sodišče druge stopnje pravilno določilo višino odškodnine za nepremoženjsko škodo ter pravilno dodelilo pripadajoče obresti, torej od dneva, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo. Predvsem je odločilo, da je bila višina odškodnine pravična tudi z vidika relativno kratkega časovnega obdobja, ko je pritožnica morala čakati na sodbo prvostopenjskega sodišča; sodba sodišča prve stopnje je bila izdana eno leto in sedem mesecev po tem, ko je pritožnica vložila odškodninsko tožbo.
 V zvezi s tem se je Vrhovno sodišče oprlo na dobro uveljavljeno pravno prakso, ki določa, da osebam, ki zahtevajo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ne pripadajo zakonite obresti za obdobje od dneva, ko je škoda nastala, do dneva, ko sodišče prve stopnje izda sodbo. Namesto tega je potrebno ta faktor upoštevati pri določanju pravičnega zneska odškodnine (glavnica). Vrhovno sodišče je izjavilo, da je bil takšen pristop v praksi vse od leta 1987 zaradi nestabilne ekonomske situacije v državi in visoke stopnje inflacije ter, zlasti, padca vrednosti valute. Zato, da se je ohranila realna vrednost odškodnine za nepremoženjsko škodo, je bila višina dodeljenega zneska določena na datum, ko je bila izdana sodba. Zamudne obresti so bile dodeljene le za dneve po tem datumu, medtem ko je bil čas, ki je pretekel od nastanka škode, upoštevan pri določanju pravičnega zneska odškodnine, če je to upravičevala dolžina časa, ko je oškodovana stranka morala čakati na dodelitev odškodnine s strani sodišča, ali druge okoliščine v zadevi (glej tudi »zadevna domača zakonodaja in praksa« spodaj). Pritožnica je vložila ustavno pritožbo na Ustavno sodišče.
9. Dne 11. junija 2001 je Ustavno sodišče pritožbo razglasilo za nedopustno. Odločilo je, da je Vrhovno sodišče odločilo v skladu z dobro uveljavljeno pravno prakso, ki je bila v rabi od leta 1987, glede na katero so se zakonske obresti za odškodnino za nepremoženjsko škodo dodeljevale le od datuma, ko je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo. Takšen pristop je bil sprejet zaradi visoke stopnje inflacije, zato, da se je znesek pripadajoče odškodnine izračunal glede na cene, ki so veljale na dan, ko je bila sprejeta odločba, in ne na dan, ko se je začel postopek. Z vidika Ustavnega sodišča je bilo tako očitno, zakaj takšen način izračunavanja višine odškodnine ni dovoljeval, da se dodelijo tudi  pripadajoče obresti za obdobje do datuma, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo.  Čas, ki je pretekel od datuma, ko je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo, je bil namreč po drugi strani upoštevan pri določanju višine odškodninskega zneska, če je bilo tako potrebno zaradi dolžine časa in drugih okoliščin v zadevi. Takšen pristop je bil po mnenju Ustavnega sodišča na splošno sprejet in v veljavi za vse spore v zvezi z nepremoženjsko škodo. Ker Ustavno sodišče ni ugotovilo nobene kršitve človekovih pravic, je pritožbo zavrglo.
10. Dne 4. julija 2001 je bila odločba Ustavnega sodišča vročena pritožnici.
B. Upoštevano domače pravo in praksa
1. Ustava Republike Slovenije
11. Zadevni členi Ustave Republike Slovenije ( Ur.l. RS št. 33/91 in 42/97) so  v takratnem času določali:
14. člen (Enakost pred zakonom)
»V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.«
22. člen (enako varstvo pravic)
»Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.”
23. člen (pravica do sodnega varstva)
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.”
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.«
33. člen (pravica do zasebne lastnine in dedovanja)
»Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.«
2. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije iz leta 1991
12. Naslednji člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. junija 1991, Uradni list Republike Slovenije, št.  1/91 in 42/97) je prav tako pomemben v obravnavani zadevi:
 4. člen
»Do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.
...«
13. Ta Zakon je služil, kot pravna podlaga za zakonodajo, s potrebnimi spremembami, ki je bila vpeljana v pravni red neodvisne Republike Slovenije še v okviru nekdanje SFRJ, npr. Zakon o obligacijskih razmerjih iz leta 1978 (glej spodaj).
3. Zakon o obligacijskih razmerjih iz leta 1978 s spremembami
14. Izvirno besedilo Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 38/85) v 401. členu določa, da se zamudne obresti prenehajo obračunavati, ko znesek zapadlih zamudnih obresti doseže vrednost osnovne glavnice (prepoved ultra alterum tantum). Leta 1989 je bil ta člen črtan (Ur. l. SFRJ št. 57/89).
15. Spodnje zadevne določbe Zakona s spremembami se berejo, kot sledi:
 186. člen
» Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.«
189. člen
»...
(2) Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega.
...«
200. člen
»(1) Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve, dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah prisodi sodišče, če spozna da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni.
(2) Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.«
277. člen
»(1) Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zveznim zakonom.
(2)...«
324. člen
»(1) Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.
(2) Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.«
394. člen
» Če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, razen če zakon določa kaj drugega.«
4. Obligacijski zakonik iz leta 2001
16.  Obligacijski zakonik (Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001) je v 376. členu ponovno uzakonil določbo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vrednost zamudnih obresti doseže vrednost glavnice (prepoved ultra alterum tantum, glej točko 14 zgoraj). Ravno tako je ukinil nekdanji 277. člen, ter namesto tega v 378. členu ureja zamudne obresti, kot sledi:
 378. člen
»Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.”
Obrestna mera zamudnih obresti znaša 8% letno, če poseben zakon ne določa drugače.«
17. V prehodnih in končnih določbah nov Zakonik določa, da določbe ne veljajo za obveznosti, ki so nastale pred datumom uveljavitve. Ravno tako je določal, da je poseben zakon, ki je omenjen v členu 378(2), Zakon o obrestni meri in zamudnih obrestih (glej spodaj).
18. Ostale določbe novega Obligacijskega zakonika, ki so pomembne v obravnavani zadevi sledijo besedilu predhodnega Zakona o obligacijskih razmerjih.
5. Zakon o obrestni meri zamudnih obresti iz leta 1992
19.  Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list Republike Slovenije, št. 14/92 in 13/93) je predpisal obrestno mero, kot rast maloprodajnih cen v predhodnem mesecu, preračunano na letni ravni in povečano za 30% mere realnih zamudnih obresti. V naslednjem letu je bila mera realnih letnih zamudnih obresti znižana na 25%. Zamudne obresti so bile sestavljene iz realnega indeksa in indeksa maloprodajnih cen (popravni indeks), s tem da je imel slednji funkcijo povečevanja glavnice v skladu z monetarno depriciacijo v državi. Funkcija zamudnih obresti je tako bila ohranjanje realne vrednosti premoženjske odgovornosti in, posledično, zagotavljanje da je kupna moč zahtevka ostala nespremenjena.
6.  Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri iz leta 1995
20.  Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list Republike Slovenije, št. 45/95) je določal, da je  predpisana obrestna mera zamudnih obresti enaka temeljni obrestni meri, povečani za 1,8-kratnik eskontne obrestne mere Banke Slovenije (2. člen), medtem ko je temeljna obrestna mera enaka letni obrestni meri za denarne obveznosti v domači valuti, ki zagotavlja ohranjanje realne vrednosti (prilagoditev) (3. člen). Zamudne obresti imajo torej tri različne naloge: funkcijo prilagajanja denarnih obveznosti v skladu z inflacijo v državi, funkcijo plačila za uporabo kapitala tujega kapitala, kazensko funkcijo za dolžnika, ki zamuja s plačilom svojih denarnih obveznosti.
7.  Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri iz leta 2002
21.  Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list Republike Slovenije, št. 109/2001) je določil, da je predpisana obrestna mera zamudnih obresti enaka temeljni obrestni meri, zvišani za 13,5 odstotnih točk (2. člen), temeljna obrestna mera pa je enaka letni obrestni meri za denarne obveznosti v domači valuti, ki ohranja njihovo realno vrednost (prilagoditev) (3. člen).
8.  Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999
22.  Zakon o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99) je v 2. členu določal, da mora sodišče v pravdnem postopku odločati zgolj znotraj meja vloženega zahtevka (ne eat iudex ultra et extra petita partium). Zadeva, v kateri sodišče kljub temu odloča extra petitum in dodeli odškodnino, ki je višja ali ne odgovarja tistemu, kar je bilo zahtevano, v skladu s 350., 375. in 381. členom, pomeni hujšo kršitev proceduralnega prava ter predstavlja osnovo, da sodišče višje stopnje razveljavi takšno sodbo.
9.  Praksa Zveznega sodišča SFRJ, Vrhovnega sodišča republik in pokrajin SFRJ ter Zveznega vojaškega sodišča
23.  Dne 29. maja 1987 so Zvezno sodišče SFRJ, Vrhovna sodišča republik in pokrajin SFRJ ter Zvezno vojaško sodišče, na zasedanju v Bugojni (v današnji Bosni in Hercegovini), sprejela novo interpretacijo določb Zakona o obligacijskih razmerjih iz leta 1978, ki obravnavajo zamudne obresti za nadomestilo za nepremoženjsko škodo, tako, da so v zvezi s tem izdala naslednje mnenje:
» Zamudne obresti za zahtevek za nepremoženjsko škodo je potrebno plačati od datuma, izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča, v kateri je bila določena višina odškodnine.
Pri določanju zneska pravične odškodnine za premoženjsko škodo, bo sodišče upoštevalo tudi obdobje od datuma, ko je škoda nastala, do datuma, ko je bila izdana sodba, če je to upravičeno glede na čas, ki je pretekel od nastanka škode, oz. glede na druge okoliščine v zadevi.«
10.  Praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
24.  Z vpeljavo Zakona o obligacijskih razmerjih iz leta 1978, ki je bil sprejet v okviru nekdanje SFRJ, v pravni red na novo ustanovljene Republike Slovenije je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prevzelo tudi interpretacijo zadevnih določb Zakona, kot so jo razvila Zvezno sodišče SFRJ, Vrhovna sodišča Republik in pokrajin SFRJ in Zveznega vojaškega sodišča (glej točko 23 zgoraj). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je konsistentno potrdilo interpretacijo, kot pravno pravilno, ter je ob več priložnostih zahtevalo, da, »ko določa višino pravične odškodnine, mora sodišče upoštevati obdobje, ki je minilo od nastanka škode, če dolžina tega obdobja in druge okoliščine v zadevi to upravičujejo« (glej npr. utemeljitev Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 221/2001, II Ips 282/2000, II Ips 351/2003 in II Ips 664/2003).   
25.  Vrhovno sodišče je ugotovilo, da, v skladu z zakonodajo, ki je bila v veljavi od leta 1978, zamudne obresti vključujejo tudi obresti za denarne obveznosti v skladu s stopnjo inflacije. Ob določenih priložnostih v preteklosti so torej zamudne obresti za denarno obveznost tako znašale več kot 1000% glavnega zahtevka. Ne glede na to, v primeru zahtevkov za nadomestilo za nepremoženjsko škodo, je bilo ohranjanje realne vrednosti dolga  zagotovljeno z določitvijo zneska šele na datum, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo. Do tega datuma tako na zahtevek v zvezi z nepremoženjsko obveznostjo inflacija ni imela nobenega vpliva. Torej, če bi se zamudne obresti efektivno dodeljevale od datuma, na katerega je škoda nastala, bi to privedlo do dvojne prilagoditve zahtevka za odškodnino do datuma, ko je bila izdana sodba: prvič pri določanju zneska do izdaje sodbe in še enkrat pri dodelitvi zamudnih obresti za obdobje od datuma, ko je škoda nastala. Z vidika Vrhovnega sodišča je bilo to nesprejemljivo.
26.  Poleg tega je Vrhovno sodišče konsistentno odločalo, da se višji znesek odškodnine ne more dodeliti zgolj na podlagi dejstva, da se je o zadevi odločalo daljše časovno obdobje. Posledično, vlagatelj(ica) zahtevka lahko prejme višji znesek odškodnine le pod pogojem, da je trajanje postopka predolgo, na primer: na podlagi zamud, ki jih je povzročila ena izmed strank v postopku; ali morda celo na osnovi zlorabe njegovih oz. njenih proceduralnih pravic (glej, npr., utemeljitev Vrhovnega sodišča v II Ips 221/2001, II Ips 282/2000, II Ips 351/2003 in II Ips 664/2003).
27.  Nazadnje je Vrhovno sodišče ob več priložnostih poudarilo, da kljub dejstvu, da v zadnjih letih inflacija ni bila več tako visoka in da za zamudne obresti tako ni več potrebno vključiti tako visokega izravnalnega indeksa, sodne prakse ni bilo mogoče spremeniti v osamljenem primeru, ko je vlagatelj zahteval zamudne obresti od dneva, ko je utrpel škodo. Takšno spremembo sodne prakse bi bilo mogoče izvesti le na splošni ravni, tako da bi vplivala na krog vlagateljev, ki ga ni mogoče določiti, in za vse vlagatelje hkrati (glej zlasti II Ips 351/2003).
28.  Potem, ko je bil leta 2001 uveljavljen nov Obligacijski zakonik, ki je nadomestil Zakon o obligacijskih razmerjih iz leta 1978, je Vrhovno sodišče 26. junija 2002 sprejelo novo pravno mnenje v zvezi z zamudnimi obrestmi, ki se je glasilo:
“(1)  Od datuma, na katerega je v veljavo stopil Obligacijski zakonik (1. januar 2002), imajo oškodovanci pravico do zamudnih obresti na premoženjski zahtevek za nepremoženjsko škodo (členi 179-183 Obligacijskega zakonika in členi 200-203 nekdanjega Zakona o obligacijskih razmerjih), razen če je zamuda nastala kasneje (299. člen Obligacijskega zakonika in 324. člen nekdanjega Zakona o obligacijskih razmerjih), po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, zaradi česar se zamudne obresti dodeli:
do datuma, ko prvostopenjsko sodišče izda sodbo po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero (trenutno 13,5%);
od datuma sodbe prvostopenjskega sodišča naprej po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri).
 ...
(3) Plačila nadomestila so predmet izravnave temeljne obrestne mere (3. člen Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri) ali obrestne mere, s katero sta se strinjali obe stranki (372. člen Obligacijskega zakonika).”

29.  V svoji utemeljitvi na novo sprejetega pravnega mnenja, je Vrhovno sodišče ugotovilo, inter alia, da se je ekonomski položaj v državi stabiliziral in da nova zakonodaja, predvsem Obligacijski zakonik ter Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, sedaj razlikujeta med zamudnimi obrestmi in obrestmi, ki so namenjeni za prilagoditev premoženjske obveznosti. Z vidika Vrhovnega sodišča je tak razvoj dogodkov dopuščal spremembo sodne prakse v zvezi z dodeljevanjem zamudnih obresti v primeru zahtevkov za nepremoženjsko škodo. Posledično se zamudne obresti sedaj lahko efektivno plačuje od datuma, ko je nastala škoda, ne glede na to, ali gre za premoženjsko, ali nepremoženjsko škodo.

 Zakon o Ustavnem sodišču
30.  Zgoraj opisano sodno prakso Vrhovnega sodišča je potrdilo tudi Ustavno sodišče (glej, na primer, odločbo Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi, 9. odst. zgoraj). Zatorej, je v obravnavani zadevi posebej pomembna naslednja določba Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list Republike Slovenije, št. 15/94, 51/07 in 64/07) v zvezi s pravnimi učinki odločb Ustavnega sodišča:
1. člen
(1.)...
(2.)...
(3.) “Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne.”
PRITOŽBE
31.  Pritožnica se je na podlagi 1. odstavka 6. člena Konvencije pritožila nad pravno prakso domačih sodišč, zaradi katere so ji bile dodeljene zgolj zamudne obresti za odškodnino za nepremoženjsko škodo od datuma, ko je bila izdana sodba. Trdila je, da je takšna pravna praksa v nasprotju z zadevnimi zakonskimi določili, v skladu s katerimi je potrebno zamudne obresti plačati od datuma, ko je nastala škoda. Pritožnica se je ravno tako oprla na prvi odstavek 6. člena, skupaj z 14. členom Konvencije ter je zatrjevala, da je pred spremembo pravne prakse leta 2002, ko osebam, ki so zahtevale odškodnino za nepremoženjsko škodo, ni bil priznan čas, ko so morale čakati na odločitev sodišča, prihajalo do diskriminacije med tistimi, ki so čakali na sodbo sodišča dalj časa in tistimi, ki so na obravnavo svojega zahtevka čakali manj časa.
32.  Vsebinsko se je pritožnica oprla tudi na 1. člen protokola št. 1 ter se je pritožila, da je utrpela izgubo, ker ji niso bile dodeljene zamudne obresti vsaj za obdobje med datumom, ko je vložila tožbo in datumom, ko je bila sodba izdana.
PRAVO
I.  ZATRJEVANA KRŠITEV 1. ODSTAVKA 6. ČLENA KONVENCIJE, BRANEGA SAMOSTOJNO ALI SKUPAJ S 14. ČLENOM
33.  Pritožnica se je na podlagi 1. odstavka 6. člena Konvencije pritožila, da je bil odškodninski postopek pred domačimi sodišči krivičen, v smislu, da so bile zamudne obresti na odškodnino za nepremoženjsko škodo arbitrarno dodeljene le od datuma, ko je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo. Pritožnica se je pritožila tudi na podlagi 1. odstavka 6. člena skupaj s 14. členom, da pri osebah, ki so zahtevale odškodnino za nepremoženjsko škodo ni bil upoštevan čas, ko so morale čakati na odločitev sodišča, torej je izpodbijana sodna praksa diskriminirala tiste, ki so na odločitev morali čakati dalj časa, kot drugi.
Zadevni del prvega odstavka 6. člena se glasi:
“Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih … pravično … odloča … sodišče.”
14. člen se glasi, kot sledi:
“Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnosti ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.”
1.  Stališča strank
(a) Vlada
34.  Vlada je vztrajala, da pritožnica ni izčrpala vseh domačih pravnih sredstev, ne da bi kakorkoli utemeljila, katera pravna sredstva je imela na voljo in bi lahko popravile zatrjevane kršitve njenih pravic.
35.  Vlada je tudi trdila, da je bila pritožnica deležna pravične obravnave ter, da so se za ves čas postopka spoštovala vsa proceduralna zagotovila. Obe stranki sta imeli možnost enake obravnave v postopku, glavna obravnava je bila opravljena javno, na sodišču prve stopnje, pritožnico je zastopal odvetnik, svoja stališča je lahko predstavila tako ustno, kot pisno  in lahko je predlagala dokaze ter izpodbijala dokaze, ki jih je predložila nasprotna stranka. V tem kontekstu je Vlada poudarila zlasti to, da so bili vsi predlogi pritožnice za dokaze sprejeti ter je sodišče pri izdaji sodbe  preučilo in upoštevalo prav vse izmed njih. Nenazadnje je vlada poudarila, da postopek očitno ni bil nerazumno dolg, saj se je končal v roku treh let in petih mesecih, potekal pa je na štirih stopnjah sojenja.
36.  Vlada je nadalje oporekala, da je bila v vsakem primeru zakonodaja, ki je veljala v času, ko so bile izdane izpodbijane sodne odločbe, t.j. pred reformo zakonodaje v letu 2002, bistveno drugačna od zakonodaje, ki je v veljavi sedaj. V zvezi z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti iz leta 1992 ter Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, ki je določal zamudne obresti do leta 2002, je bila glavna razlika v dejstvu, da zamudne obresti niso služile zgolj kot plačilo za rabo kapitala (denarja) in kot kazen za zapadel dolg, pač pa so imele tudi funkcijo prilagoditve glavnega zahtevka (glavnice) glede na inflacijo v materialnem času. Takšna regulacija je bila potrebna za ohranitev realne vrednosti denarnih obveznosti v nestabilnih ekonomskih okoliščinah v državi in, zlasti, med obdobji visoke inflacije. Za zamudne obresti leta 1992 se je obrestna mera povzpela na 345% na leto, dokler ni padla na 24% v letu 1995, ter opazno presegla obrestno mero zamudnih obresti, ki je bila predpisana po letu 2002, ko se je ekonomski položaj stabiliziral.
37.  Ne glede na to, v zvezi z zahtevki za odškodnino za nepremoženjsko škodo pred letom 2002, takšno prilagajanje dolga glede na stopnjo inflacije ni bilo potrebno. Ker sta se nastala škoda in dolgovani znesek odškodnine določila šele na dan, ko je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo, ob upoštevanju okoliščin, ki so prevladovale v točno tistem določenem času, na zahtevke za odškodnino za nepremoženjsko škodo inflacija ni imela vpliva. Še več; pri določanju pravične odškodnine, so morala sodišča upoštevati tudi čas, ki je pretekel od takrat, ko je škoda nastala.
38.  V svojih nadaljnjih stališčih je Vlada vztrajala, da se višji znesek odškodnine ne more dodeliti le na osnovi dejstva, da se je o zadevi odločalo dalj časa, vendar lahko sodišče dodeli višji znesek le, če je trajanje postopka predolgo, npr. zaradi zamud, ki jih je povzročila katera izmed strank v postopku, ali celo zaradi zlorabe strankinih proceduralnih pravic.
39. Vlada je obenem oznanila, da se višji znesek odškodnine zaradi časa, ki je minil od nastanka škode, lahko dodeli le na zahtevo vlagatelja. Pri tem so se oprli na 2. člen Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da lahko sodišče odloča le v mejah vloženega zahtevka (glej »Zadevno domače pravo in praksa« zgoraj).
 40.  Nazadnje, Vlada je izjavila, da tudi, če bi pritožnica v obravnavani zadevi zahtevala višji znesek odškodnine zaradi časa, ki je pretekel od nastanka škode, s svojim zahtevkom ne bi uspela, kajti sodišče prve stopnje ji je dodelilo odškodnino v relativno kratkem časovnem obdobju.
 (b) Pritožnica
41.  Pritožnica je trdila, da ji po veljavni zakonodaji pripadajo zamudne obresti, ki se obračunavajo vsaj od datuma, ko je vložila odškodninsko tožbo. Zatrjevala je, da možnost, da se ji dodeli višji znesek odškodnine zaradi tega, ni primerna alternativa dodelitvi zamudnih obresti, ker ni bilo uradnih meril glede na katera bi lahko pritožnica zahtevala točen znesek odškodnine, ki ji je po tem naslovu upravičeno pripadal.
42.  Nadalje, pritožnica je sama dejala, da v svoji zadevi ni čakala predolgo časa na dodelitev odškodnine, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo eno leto in sedem mesecev po vložitvi tožbe, vendar je vztrajala, da razlike v dolžini obdobja, ko morajo osebe, ki zahtevajo odškodnino za nepremoženjsko škodo, čakati na sodbo sodišča, postavlja nekatere v diskriminatoren položaj, v primerjavi z drugimi.
43.  Pritožnica je obenem zatrjevala, da je takšen sistem deloval v korist dolžnikov, ki so dolgovali odškodnino za nepremoženjsko škodo ter , zlasti, zavarovalnic, ki so bile večinoma v državni lasti. Zlasti zato, ker zavarovalnice niso plačevale zamudnih obresti do datuma, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, hitra rešitev zadeve ni bila v njihovem interesu, kar se je odražalo v razvlečenih postopkih.
2.  Ocena sodišča
44.  V zvezi z uporabo prvega odstavka 6. člena v obravnavani zadevi, Sodišče opaža, da med strankama ni bilo sporno, ali se 1. odstavek 6. člena lahko uporabi v zadevi. Ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse (glej, med drugim, Voggenreiter proti Nemčiji, št. 47169/99, ESČP 2004-I, in Loiseau proti franciji (odl.), št. 46809/99, ESČP 2003-XII), Sodišče ne vidi razloga za odstopanje od le-te.
45.  V zvezi s predhodnim ugovorom vlade, da pritožnica ni izčrpala vseh domačih pravnih sredstev, ki jih je imela na voljo, Sodišče ugotavlja, da je pritožnica svoj zahtevek vložila na vseh stopnjah odločanja, vključno z Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, s čemer je ugodila vsebinski zahtevi pritožb, ki jih je predstavila pred Sodiščem. Sodišče posledično meni, da je potrebno predhodni ugovor Vlade zavreči.
46.  Sodišče opaža, da je pritožnica izpodbijala odločbe domačih sodišč, zlasti sodbo Vrhovnega sodišča z dne 3. marca 1999, ki je potrdila sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 9. aprila 1998, v kateri so bile dodeljene zamudne obresti od datuma, ko je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo. Sodišče nadalje opaža, da stranki v postopku nista bila v sporu, ali izpodbijane sodne odločbe sledijo sodni praksi v zvezi z zamudnimi obrestmi za odškodnino za nepremoženjsko škodo do leta 2002, pač pa se nista strinjali, ali je takšen pristop skladen z veljavnimi zakonskimi določbami. Sodišče torej meni, da se pritožba pritožnice po prvem odstavku 6. člena Konvencije nanaša na interpretacijo in uporabo zakonodaje v zvezi z zamudnimi obrestmi za odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot je veljala v materialnem času. Bolj splošno; ker je pritožnica izpodbijala način, na katerega ji je bila dodeljena odškodnina za obdobje, ko je čakala na odločitev sodišča, se njena pritožba smatra, kot ugovor na izid postopka pred slovenskimi pravosodnimi organi in napake, ki so jih le-ti storili pri interpretaciji in uporabi domače zakonodaje.
47.  Sodišče ponovno poudarja, da medtem, ko je njegova dolžnost, v skladu z 19. členom Konvencije, zagotavljanje nadzora pri upoštevanju zavez, ki so jih dale države pogodbenice h Konvenciji, ni funkcija Sodišča, da obravnava napake v zvezi z dejstvi ali pravom, ki naj bi jih zakrivilo nacionalno sodišče, razen, če so bile s tem kršene pravice in svoboščine, ki jih varuje Konvencija. Obenem pa je ena izmed glavnih nalog nacionalnih administrativnih in pravosodnih organov, zlasti sodišč, da interpretirajo ter uporabljajo domače pravo (glej, med drugim, Streletz, Kessler in Krenz proti Nemčiji [VS], št. 34044/96, 35532/97, 44801/98, § 49, ESČP 2001-II, in Houfova proti Republiki Češki (odl.), št. 58177/00, 1. julij 2003).
48.  Sodišče želi po drugi strani obenem poudariti, da načelo subsidarnosti ne predstavlja spremembo vsega nadzora nad rezultati uporabe domačih pravnih sredstev; drugače, pravice, ki jih zagotavlja 6. člen ne bi imele nobenega pomena. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da namen Konvencije ni zagotavljanje teoretičnih ali iluzornih pravic, pač pa zagotavljanje pravic, ki so praktične in učinkovite (glej Prince Hans-Adam II of Liechtenstein proti Nemčiji [VS], št. 42527/98, 45. odst., ESČP 2001-VIII). Ne glede na to, Sodišče ne bo dvomilo o interpretaciji domačega prava, razen če pride do opaznega neuspeha pri upoštevanju zadevnih določb ali arbitrarnosti v njihovi pritožbi (glej, med drugim, Laudon proti Nemčiji, št. 14635/03, 56. odst., 26. april 2007; Société Colas Est in drugi proti Franciji, št. 37971/97, 43. odst., ESČP 2002-III; in tudi mutatis mutandis, Lavents proti Latviji, št. 58442/00, 114. odst., 28. november 2002).
49.  V obravnavani zadevi je izpodbijana sodna praksa nastala na osnovi interpretacije predmetnih določb Zakona o obligacijskih razmerjih iz leta 1978, kot so bile v veljavi od leta 1987, ko so Zvezno sodišče SFRJ, Vrhovna sodišča republik in pokrajin SFRJ ter Zvezno vojaško sodišče sprejela pravno mnenje v zvezi z zamudnimi obrestmi za odškodnino za nepremoženjsko škodo. Kot sledi iz tega mnenja, je potrebno takšno škodo upoštevati le od datuma, ko sodišče prve stopnje izda sodbo v skladu s cenami, ki so veljavne na za dan, zamudne obresti pa se dodelijo le za obdobje po tem. Iz tega nadalje sledi, da so nacionalna sodišča morala pri ocenjevanju višine pravičnega zneska odškodnine upoštevati čas, ki je minil od datuma, ko je nastala škoda in datuma, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, ali je takšna interpretacija sprejeta v času visoke inflacije in finančnega razvrednotenja, z namenom, da ohrani realno vrednost zahtevka za nepremoženjsko škodo, medtem ko tožnike obenem poplača tudi za čas, ko so morali čakati na odškodnino.
50.  Sodišče nadalje opaža, da je tudi po neodvisnosti Republike Slovenije leta 1991 Zakon o obligacijskih razmerjih še naprej ostal v veljavi, Vrhovno sodišče pa je sledilo uveljavljeni interpretaciji zadevnih določb v skladu z nadaljnjo inflacijo v državi. Sodišče ravno tako opaža, da je takšno interpretacijo Zakona o obligacijskih razmerjih iz leta 1978 podprlo tudi Ustavno sodišče in da so odločbe tega sodišča pravno zavezujoče. Sodišče še opaža, da se je ekonomska stabilizacija v deželi, ki je sledila v letih po osamosvojitvi države, in, zlasti, sprememba zakonodaje leta 2002, privedla do tega, da je Vrhovno sodišče v letu 2002 sprejelo novo pravno mnenje, v skladu s katerim so se lahko zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od tedaj naprej dodelila od dneva, ko je nastala škoda.
51.  Sodišče meni, da Vrhovno sodišče, pri uporabi interpretacije predmetnih določb Zakona o obligacijskih razmerjih iz leta 1978, ki je bila v veljavi od leta 1987, ni mogoče obravnavati, kot da je v napačna, arbitrarna ali opazno neskladna s temeljnimi načeli Konvencije. Res je, da je bila interpretacija sodišča, čeprav ni bila osnovana na točnih pogojih Zakona o obligacijskih razmerjih iz leta 1978, je bila konsistentno uporabljana ter skladna s predmetom in namenom le-tega, kar je bil poplačilo tožnika za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, kot tudi za čas, ko je moral čakati na odškodnino (glej, mutatis mutandis, Melchior proti Nemčiji (odl.), št. 66783/01, ESČP 2006-II).
52.  Sodišče ravno tako ugotavlja, da v skladu z 2. členom Zakona o pravdnem postopku, tožnik lahko odda zahtevek za odškodnino in zahteva znesek, pri katerem je upošteva vse okoliščine v zadevi, ki so pomembne, da sodišče dodeli pravičen znesek odškodnine. V zvezi s tem, sodišče opaža, da pritožnica ni zahtevala višji znesek odškodnine, zaradi časa, ki je minil, odkar je nastala škoda. Namesto tega je zahtevala, da se ji za zadevno obdobje dodelijo zamudne obresti. Sodišče ravno tako opaža, da bi zadeva, pri kateri sodišče odloča extra petitum in dodeli odškodnino, ki je višja, ali ne odgovarja zahtevku, predstavljala hujšo kršitev proceduralnega prava, glede na 350., 375. in 381. člen Zakona o pravdnem postopku. Sodišče torej ocenjuje, da odločitve domačih sodišč, da pritožnici dodelijo višjo odškodnino zaradi tega da je poplačana za zadevno časovno obdobje, ni mogoče obravnavati, kot očitno napačne ali arbitrarne.
53.  Sodišče torej zaključuje, da so nacionalni pravosodni organi sprejeli smiselne odločbe, ter obravnavali vsa bistvena stališča pritožnice. Pri tem so sledile sodni praksi, ki je bila v veljavi od leta 1987 in se je nanašala na predmetne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih iz leta 1978, ter na Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, kot je bil interpretiran in uporabljan od leta 1995. S sodbo Vrhovnega sodišča z dne 3. marca 1999 je bila pritožnica seznanjena tudi z razlogi za sprejem takšnega pristopa.
54.  Poleg tega, Sodišče opaža, da v obravnavani zadevi ni bilo sporno ali je bila pritožnica deležna javne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar se je za ves čas postopka smatralo, kot obravnava neodvisnega in nepristranskega z zakonom ustanovljenega sodišča, ali je imela pravnega zastopnika na vseh stopnjah postopka, ali je lahko predložila potrebne argumente v svojo korist in ali je lahko izpodbijala navedbe tožene stranke, ustno ali pisno in ali so bila upoštevana vsa proceduralna zagotovila. Ne obstaja nič, kar bi vodilo do zaključka, da so bile domači pravosodni organi arbitrarni ali v nasprotju z določbami domačega prava, ki so ga uporabljali.
55.  Iz tega sledi, da je potrebno pritožbo z vidika prvega odstavka 6. člena obravnavati kot neutemeljeno po tretjem odstavku 35. člena Konvencije.
56.  V zvezi s pritožbo pritožnice na podlagi prvega odstavka 6. člena skupaj s 14. členom, se Sodišče opira na prejšnjo ugotovitev, da so morala nacionalna sodišča pred letom 2002 pri določanju pravičnega zneska za odškodnino za nepremoženjsko škodo upoštevati tudi čas, ki je pretekel od nastanka škode do datuma, ko je bila izdana sodba. Razlike v dolžini časa, ko so tožniki morali čakati na sodbo sodišča, so sodišča lahko upoštevala takrat, ko so dodeljevala pravično odškodnino ter jih poplačala za čas, ko so morali čakati. Sodišče nadalje opaža, da je bil takšen pristop uporabljen v zadevah, ki so podobne zadevi pritožnice. Na koncu Sodišče opaža, da pritožnica in tožena Vlada nista bili v sporu glede tega, da je bil odškodninski postopek v zadevi pritožnice relativno kratek. Sodišče torej meni, da pritožnica ni utrpela nobene hujše kršitve na podlagi razlik v času, ko je morala čakati na sodbo sodišča, v primerjavi z ostalimi osebami, ki so zahtevale odškodnino za nepremoženjsko škodo.
57.  Ob upoštevanju dejstev v zadevi, Sodišče ugotavlja, da je pritožba pritožnice v zvezi s prvim odstavkom 6. člena skupaj s 14. členom, neutemeljena glede na tretji odstavek 35. člena Konvencije.
58.  Ob upoštevanju zgornje navedbe je potrebno ta del pritožbe zavrniti v skladu s 4. odstavkom 35. člena Konvencije.
II. ZATRJEVANA KRŠITEV 1. ČLENA PROTOKOLA št. 1 KONVENCIJE
59.  Vsebinsko se je pritožnica pritožila tudi, da to, da je bila prikrajšana za zamudne obresti od datuma, ko je vložila tožbo, do datuma, ko je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo, predstavlja kršitev njenih pravic iz 1. člena protokola št. 1 Konvencije, ki v predmetnem delu določa:
»Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.«
1.  Stališča strank
(a) Vlada
60.  Vlada je vztrajala, da odločbe domačih sodišč niso povzročile oškodovanja nobene od lastninskih pravic pritožnice ali zmanjšale vrednost katerega izmed njenih zahtevkov. Oporekala je, da zahtevek pritožnice za zamudne obresti vsaj od datuma, ko je vložila tožbo, do datuma, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, ni mogoče obravnavati kot »lastnino« v okviru pomena Konvencije, ker ni niti mogla imeti »legitimnega interesa« pri realizaciji zahtevka v skladu z zakonom in prakso domačih sodišč, ki se je uporabljala v materialnem času.
 (b) Pritožnica
61.  Pritožnica je zatrjevala, da je izpodbijana sodna praksa Vrhovnega sodišča privedla do sistemske kršitve lastninske pravice vseh, ki so zahtevali odškodnino za nepremoženjsko škodo pred letom 2002, ko je Vrhovno sodišče končno spremenilo svoje pravno mnenje. Prav dejstvo, da je Vrhovno sodišče spremenilo svoje mnenje, je po mnenju pritožnice dokaz, da je bilo prejšnje mnenje napačno.
2. Ocena Sodišča
62.  Sodišče ponovno poudarja, da Konvencija ne zagotavlja pravice do pridobitve lastnine, kot take. Pritožnica lahko zatrjuje kršitev 1. člena Protokola št. 1 le dokler izpodbijane odločbe v povezavi z njeno »lastnino« v mejah pomena te določbe. »Lastnina« je lahko ali »obstoječa lastnina« ali »posest«, vključno z zahtevki, pri katerih lahko pritožnica trdi, da je imela »legitimna pričakovanja« za učinkovito uživanje svoje lastninske pravice (glej Kopecký proti Slovaški [VS], št. 44912/98, 35. odst., ESČP 2004-IX; Sirc proti Sloveniji, št. 44580/98, 272. odst., 22. junij 2006; in Slivenko in drugi proti Latviji (odl.) [VS], št. 48321/99, 121. odst., ESČP 2002-II).
63.  Pri preučitvi dejstev v obravnavani zadevi Sodišče meni, da je jasno, da pritožnica na datum, ko je vložila tožbo pri Okrajnem sodišču v Celju 20. oktobra 1995, ni mogla trditi, da je imela »obstoječo lastnino« v mejah pomena 1. člena protokola št. 1, ker zamudne obresti, ki jih je zahtevala poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo še niso bile dodeljene. Zatorej je potrebno preučiti ali je lahko v tistem času imela »legitimna pričakovanja« pri realizaciji svojega zahtevka za zamudne obresti od datuma, ko je vložila odškodninsko tožbo.
64.  Sodišče opaža, da je v materialnem času zamudne obresti za nepremoženjsko škodo določal Zakon o obligacijskih razmerjih iz leta 1978 ter Zakon o obrestni meri zamudnih obresti iz leta 1992, ki so ga sodišča uporabljala skupaj s skupnim pravnim mnenjem Zveznega sodišča SFRJ, vrhovnih sodišč pokrajin in republik SFRJ ter Zveznega vojaškega sodišča, ki je bilo sprejeto leta 1987. Kot sledi iz tega mnenja so morala sodišča pri določanju pravične višine odškodnine pri tem upoštevati, inter alia, tudi čas, ki je pretekel od dneva, ko je nastala nepremoženjska škoda, pa do datuma, ko je sodišče prve stopnje sprejelo sodbo. Sodišče nadalje ugotavlja, da je Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri iz leta 1995, ki je nadomestil Zakon o obrestni meri zamudnih obresti iz leta 1992, ni vključeval nobenih sprememb, povezanih z interpretacijo in vodenju postopkov, kjer je tožnikom pripadla tudi odškodnina za čas, ko so morali čakati na odločitev sodišča.
65.  Sodišče opaža tudi, da v obravnavani zadevi ni bilo spora med strankami, ali je takšen pristop pri dodeljevanju zamudnih obresti prevladoval od leta 1987 ter je ostal v dobro uveljavljeni sodni praksi tudi po tistem, ko je Republika Slovenija postala samostojna, in se je spremenil šele po uveljavitvi nove zakonodaje v letu 2002. Osebam, ki so zahtevale odškodnino za nepremoženjsko škodo, so bile zamudne obresti konsistentno dodeljene le od datuma, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, pa do datuma, ko je dolžnik poravnal dolg.
66.  Zato sodišče ugotavlja, da v času, ko je pritožnica sprožila odškodninski postopek pri Okrajnem sodišču v Celju 20. oktobra 1995, ni mogla legitimno pričakovati, da ji bodo, v primeru, ko bo njenemu zahtevku za odškodnino ugodeno, dodeljene tudi zamudne obresti za obdobje od datuma, ko je vložila tožbo, pa do datuma, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo.
67.  Ker zahtevek pritožnice za zamudne obresti za nepremoženjsko škodo za obdobje od 20. oktobra 1995, oziroma datuma, ko je vložila sprožila odškodninski postopek, pa do 12. maja 1997, ko je prejela sodbo sodišča prve stopnje ne predstavlja ne »obstoječe lastnine«, niti »legitimnega pričakovanja« znotraj pomena 1. člena protokola št. 1, Sodišče ugotavlja, da je pritožba pritožnice neskladna ratione materiae s Konvencijo in jo je potrebno zavrniti v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 35. člena Konvencijo.
 68.  Pritožbo je potrebno tako v celoti zavrniti v skladu s četrtim odstavkom 35. člena Konvencije.
Iz teh razlogov Sodišče soglasno:
Razglaša pritožbo za nedopustno.

    Stanley Naismith                                                       Josep Casadevall
    Namestnik sodnega tajnika                                             Predsednik