Iskalnik odločb ESČP

Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) je 19. januarja 2006 na seji senata v sestavi
gospodov J. HEDIGANA, predsednika,
B.M. ZUPANČIČA,
C. BIRSANA,
gospa A. GYULUMYAN,
R. JAEGER,
gospoda E. MYJERJA, sodnikov,
in gospoda V. BERGER-JA, namestnika vodje sodne pisarne sekcije,
glede na zgoraj omenjeno pritožbo, vloženo 24. maja 1999,
glede na stališča, ki jih je predložila vlada obtoženka, in stališča, ki jih je v odgovoru dala pritožnica,
potem, ko je ene in druge obravnavalo, sprejelo naslednjo odločbo:
DEJANSKI STAN
Pritožnica je slovenska državljanka, rojena leta 1962 in stanujoča v Ljubljani (Slovenija).
Vlado obtoženko zastopa g. L. Bembič, državni pravobranilec.
A. Okoliščine primera
Dejanski stan zadeve, kot sta ga predstavili stranki, je mogoče povzeti, kot sledi v nadaljevanju.
Pritožnica, fizioterapevtka, je od leta 1984 delala v vojaški bolnišnici Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v Ljubljani in vplačevala prispevke v vojaški stanovanjski sklad. Dne 30. maja 1986 je JLA zaprosila, da ji dodeli »najemno stanovanje pod ugodnimi pogoji« (stanovanjska pravica).
Dne 25. junija 1991 je Slovenija razglasila svojo samostojnost. Istega dne sta bila sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v
ODLOČBA BUNJEVAC proti SLOVENIJI
nadaljnjem besedilu Listina) in Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine (v nadaljnjem besedilu Ustavni zakon) in sta začela veljati.
Tretja alineja 1. člena Listine predvideva, da Slovenija prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile predhodno prenesene na zvezne organe Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljnjem besedilu SFRJ). Še več, prva alineja 9. člena Ustavnega zakona določa, da Slovenija prevzema upravljanje vsega premičnega in nepremičnega premoženja, s katerim so zvezni organi in JLA razpolagali na slovenskem ozemlju ob začetku veljavnosti tega zakona.
Razglasitev neodvisnosti je naslednji dan sprožila spopade med JLA in silami Slovenske teritorialne obrambe. Po koncu desetdnevne agresije JLA je slovenska skupščina od JLA zahtevala, da zapusti slovensko ozemlje.
Dne 10. julija 1991 je skupščina sprejela skupno t.im. Brionsko deklaracijo, s katero se je Slovenija zavezala za trimesečni moratorij na nadaljnje uresničevanje osamosvojitvenih aktov (v nadaljnjem besedilu trimesečni moratorij).
Dne 24. avgusta 1991 je JLA dala pritožnici na voljo enoinpolsobno stanovanje pod ugodnimi pogoji, saj je bila najemnina nižja od tržne najemnine. To stanovanje je pred tem zasedala družina M., ki je istega dne zavzela večje vojaško stanovanje.
Dne 18. oktobra 1991 sta delegaciji Slovenije in Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo SFRJ podpisali sporazum o umiku JLA iz slovenskega ozemlja. Po tem sporazumu je moral preostanek JLA zapustiti slovensko ozmelje najpozneje 25. oktobra 1991.
Dne 14. oktobra 1992 je Ministrstvo za obrambo sprožilo postopek proti pritožnici, da bi jo izselilo iz zadevnega stanovanja.
Dne 30. junija 1993 je Temeljno sodišče (tedanje imenovanje) v Ljubljani po javni obravnavi razveljavilo sklep o razpolagalni pravici do stanovanja z uterneljitvijo, da sklep nima pravne podlage in pravnega naslova, ker je bil sprejet po 25. juniju 1991, to je po datumu, ko je bila sprejeta Listina. Na podlagi te Listine je bilo premoženje, vključno s stanovanji, istega dne preneseno z JLA na slovensko državo, Pritožnica se je pritožila in poudarila, da je bila na čakalni listi za stanovanje od leta 1986 dalje in da dodelitev stanovanja v mesecu avgustu 1991 ni bilo samovoljno dejanje.
Po informacijah vlade je bil v ostalem tudi uveden postopek za odvzem novega stanovanja družini M., ki ga je pred tem pridobila, in ministrstvo je pravdo dobilo pod pogojem, da družini vrne njeno prejšnje stanovanje, ki pa gaje medtem zasedla pritožnica.
Kar zadeva pritožnico, je Višje sodišče v Ljubljani 3. februarja 1994 potrdilo prvostopenjsko sodbo. V nadaljevanju je pritožnica vložila zahtevo za revizijo postopka, misleč, daje slovenska država nasledila premoženjske pravice JLA šele oktobra 1991 po umiku JLA iz slovenskega ozemlja. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo 21. marca 1996 z utemeljitvijo, da ustava in Listina predvidevata, da se je nasledstvo premoženja JLA zgodilo 25. junija 1991.
V ostalem je Ministrstvo za obrambo 17. septembra 1996.    od Okrožnega sodišča v Ljubljani zahtevalo izvršitev sodbe v zvezi s stanovanjem, ki gaje zasedala pritožnica. Izvršitev je bila najprej odrejena za 22. april 1997, nato pa na priziv preklicana 26. marca 1997.
Na koncu je pritožnica vložila pritožbo pred Ustavnim sodiščem, sklicujoč se na kršitev njenih ustavnih pravic do socialne varnosti (50. člen), varstva družine (53. člen), primernega stanovanja (78. člen) in do enakega varstva pravic (22. člen). Izpodbijala je predvsem razlago pravnih besedil, namreč tretje alineje 1. člena Listine in 9. člena Ustavnega zakona, po katerem. organi JLA po 25. juniju 1991 niso več mogli razpolagati z vojaškimi stanovanji.
V svojem sklepu z dne 5. novembra 1998 se je Ustavno sodišče sklicevalo na svoj predhodni sklep z dne 12. decembra 1996 (glej zgoraj) in ugotovilo, da ta razlaga besedil ne
ODLOČBA BUNJEVAC proti SLOVENIJI
more predstavljati kršitve pravice pritožnice do enakega varstva pravic, zagotovljenega z 22. členom ustave. Poleg tega pravic, zavarovanih s 50., 53. in 78. členom ustave, ni mogoče razlagati tako, da dajejo upravičenost do nekega stanovanja brez potrebnega premoženjskega naslova (odredbe o lastništvu, op. prev.). Sklep je bil pritožnici uradno sporočen 27. novembra 1998.
Po informacijah vlade je bilo pritožnici med tem večkrat ponujeno nadomestno stanovanje glede na dejstvo, daje ga. M. uvedla postopek za ponovno pridobitev zadevnega stanovanja in za njegov odkup pod ugodnimi pogoji, kar je tedanja zakonodaja omogočala imetnikom pravice do posebnega najema. Dne 1. februarja 1998 je ministrstvo stanovanje prodalo ge. M.    .
Dne 29. oktobra 1999 je pritožnica zapustila sporno stanovanje in se vselila v enakovredno stanovanje, ki je pripadalo ministrstvu za obrambo, katerega najemnina je predstavljala 150% preferencialne najemnine, izračunano na podlagi tržne cene. Imela je tudi možnost, da novo stanovanje odkupi, vendar pod tržnimi pogoji.
B. Merodajno notranje pravo in notranja praks
Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list št, 1/91
»Republika Slovenija je samostojna in neodvisna država. Za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ.
Republika Slovenija prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ.
Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti se uredi z ustavnim zakonom.«
Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list št, 1/91)
9. člen
»Republika Slovenija prevzame v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade.
Prevzem premoženja Jugoslovanske ljudske armade se izvrši postopoma, najkasneje do konca leta 1993, v skladu z odredbami Predsedstva Republike Slovenije o preimenovanju enot Jugoslovanske ljudske armade v enote Teritorialne obrambe Slovenije.
Republiški upravni organ, pristojen za obrambo, v skladu z zakonom oziroma dogovorom zagotovi, da v skladu z odločitvami Predsedstva Republike Slovenije premoženje iz prejšnjega odstavka, s katerim so do uveljavitve tega zakona upravljala poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade, prevzamejo v upravljanje poveljstva, enote in zavodi Teritorialne obrambe Republike Slovenije.«
ODLOČBA BUNJEVAC proti SLOVENIJI
c) Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS št. 33/911) 22. člen
»Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih."
50. člen
»Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti.
Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.
Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja je zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom."
53. člen
"Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Sklene se pred pristojnim državnic organom.
Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon.
Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere."
78. člen
»Država ustvarja možnosti, da si državljani Lahko pridobijo primerno stanovanje.
125. člen
»Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon. "
160. člen
»Ustavno sodišče odloča:
(...)
- o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti;
ODLOČBA BUNJEVAC proti SLOVENIJI
Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bile izčrpano pravno varstvo. 0 tem, ali ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom. "
d) Zakon o sodiščih, Uradni list št. 19/94
"Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.
Sodna praksa Ustavnega sodišča
Dne 12. decembra 1996 je Ustavno sodišče razsodilo v podobni zadevi. V prvi vrsti je poudarilo, daje uporaba prava v pristojnosti rednih sodišč. Vendar je sklenilo, da bo glede na število zadev, socialni pomen za zainteresirane in ustavni značaj veljavnega prava v konkretnem primeru pritožbo kljub teinu proučilo. Tako je ugotovilo, daje lastništvo JLA v skladu s tretjo alineo 1. člena Listine in prvo alineo 9. člena Ustavnega zakona z dne 25. }unija 1991 istega dne pravno pripadlo slovenski državi. Kar zadeva drugo in tretjo alineo zgoraj omenjenega 9. člena, pa ti alinei urejata postopek uresničevanja stvarnega prevzema lastništva.
Ustavno sodišče je menilo, da skupna Brionska deklaracija z dne 10. julija 1991, ki predvideva trimesečni moratorij na nadaljnje izvajanje osamosvojitvenih ustavnih aktov, ni spremenila pravnega položaja vojaških stanovanj. Je le začasno odgodila izvajanje Ustavnega zakona za tekoče zadeve.
Poleg tega ni bilo dokazano, da bi sodišča drugače odločila v drugih primerih, povezanih z zahtevami za odvzem posesti. Ustavno sodišče je ugotovilo, da pravica do enakega varstva pravic (enakovredna pravici do pravičnega sojenja) torej ni bila kršena.
Kar zadeva praktične posledice, ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bili posamezniki žrtve osamosvajanja Slovenije. Nezakonita dodelitev stanovanja nikakor ni poslabšala njihovega položaja pred osamosvojitvijo Slovenije. Nasprotno, dodelitev stanovanja, omogočena po umiku JLA iz slovenskega ozemlja, ki je sprostil fond vojaških stanovanj, je bila očitna posledica procesa osamosvojitve. Zainteresirani je edinole utrpel škodo, ker se mu njegove stanovanjske razmere niso izboljšale. Kakor koli že, vsak je v okviru slovenske stanovanjske politike lahko uveljavljal svoje socialne in druge pravice.
V neki drugi podobni zadevi je neka pritožnica, ki je morala vrniti vojaško stanovanje, dodeljeno po 25. juniju 1991, pred Ustavnim sodiščem navajala, daje žrtev diskriminacije, ker so osebe, ki so stanovanja pridobile pred 25. junijem 1991, slednja lahko še naprej uporabljale. S sklepom z dne 3. aprila 1997 je Ustavno sodišče zavrnilo njeno pritožbo, ker je med drugim presodilo, da nižja sodišča pravilno razlagajo zadevno zakonodajo in da se pravni ter stvarni položaj zainteresiranega ne more primerjati s položajem vojaškega osebja, ki je stanovanje pridobilo pred 25. junijem 1991.
Poročili varuha človekovih pravic za leti 1995 in 1998
Poročili varuha človekovih pravic v prvi vrsti poudarjata nepravilno prakso upravnih organov, predvsem med prvimi petimi ali šestimi leti po osamosvojitvi, kar zadeva reševanje spisov, povezanih z imenovanimi vojaškimi stanovanji, danimi na razpolago pred urnikom
ODLOČBA BUNJEVAC proti SLOVENIJI
JLA iz slovenskega ozemlja v mesecu oktobru 1991. Teh stanovanj je bilo več kot tisoč. Na podlagi sodnih odločb so bile nekatere družine deložirane iz stanovanj, ki so jih zasedale.
V ostalem je vlada z marcem 1995 ustavila deložacije in je v decembru 1998 sprejela »merila in načine ter pogoje za reševanje problemov v zvezi z nezakonitimi vselitvami v vojaška stanovanja«.
Vendar so problemi ostali. Nekateri bivši uslužbenci JLA so imeli težave pri izmenjavi vojaških stanovanj ali nakupu stanovanj po ugodnejših pogojih itd. Ministrstvo je občasno celo zavračalo izvrševanje sklepov sodišč, Po izjavi predstavnikov ministrstva so slednji priznavali, daje bilo sklenjenih več pogodb o prodaji stanovanj z osebami, ki niso bile upravičenke do »najema pod posebnimi pogoji«.
RAZLOGI ZA PRITOŽBO
Sklicujoč se na prvi odstavek 6. člena konvencije se je pritožnica pritožila zaradi nepravičnosti postopka, predvsem kar zadeva nepristranskost sodišč. Trdila je, da pravna obravnava ni bila nevtralna in strokovna. Šlo naj bi za » nepojmljiv patriotizem«.
Trdila je tudi, daje žrtev diskriminacije, ki temelji na nacionalnosti, kar zadeva 14. člen konvencije v povezavi s prvim odstavkom. 6. člena, ker pripada skupini nekdanjih uslužbencev JLA, ki so večinoma neslovenskega porekla.
PRAVO
Pritožnica se pritožuje nad nepravičnostjo civilnopravnega. postopka. Sklicuje se na prvi odstavek 6. člena konvencije, ki v svojem ustreznem delu določa:
»"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnih koli obtožbah zoper njega (.....) ter v razumnem roku odloča (    ) sodišče ....«
Prepričana je tudi, da je žrtev diskriminacije, kar zadeva 14. člen ustave v povezavi s prvim odstavkom 6. člena, ker pripada skupini nekdanjih uslužbencev JLA. 14. člen se glasi takole :
"V (    ) so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spot, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, grnotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino."
A. Argumenti strank I. Vlada
Dne 25. junija 1991 se je Slovenija osamosvojila. Na podlagi 1. člena Listine in 9. člena Ustavnega zakona, ki sta bila sprejeta in sta začela veljati istega dne, je Slovenija prevzela v svoje roke »upravljanje premičnega in nepremičnega premoženja«, s katerim so na slovenskem ozemlju razpolagali zvezni organi in JLA, vključno s fondom vojaških stanovanj. Vendar je JLA glede na dejstvo, da seje umaknila iz Slovenije šele v oktobru 1991, po 25. juniju 1991 še naprej dodeljevala ta stanovanja svojim uslužbencem in drugim fizičnim osebam. Dejstvo, da so slovenski organi le postopoma prevzemali upravljanje tega premoženja, veliko ne pomeni, saj je JLA po deklaraciji o neodvisnosti Slovenije še naprej imela pravico dodeljevati ta stanovanja.
Seveda besedilo 9. člena Ustavnega zakona obsega izraze, običajne za socialistični, sistem na področju lastnine, vendar je iz tega z lahkoto mogoče sklepati, da so pravice,
ODLOČBA BUNJEVAC proti SLOVENIJI
priznane zveznim organom na področju »upravljanja nepremičnin«, v celoti primerljive s premoženjsko pravico države.
Kar zadeva splošne razmere, je Ministrstvo za obrambo kot upravljalec premoženja JLA sprožilo okoli 1000 postopkov, da bi iz teh stanovanj izrinilo stanovalce. Na podlagi dokončnih sodb je ministrstvo v letih 1994 in 1995 opravilo določeno število odvzemov stanovanj, pri čemer je treba navesti, da so v številnih primerih zadevne osebe, ki so svoje stanovanje zasedle pred 25. junijem. 1991, slednjega obdržale .
Odvzemi stanovanj so bili slabo sprejeti pri javnosti, »nevladnih organizacijah, ki zagovarjajo človekove pravice« , in pri varuhu človekovih pravic, ki so vsi od vlade zahtevali, da naj pokaže prizanesljivost do stanovalcev. Tako je bilo Ministrstvo za obrambo 1. 1995 pozvano, da naj upošteva negotov socialni položaj nekaterih stanovalcev. Po drugi strani je bila ustanovljena medministrska skupina, pristojna za reševanje številnih zapletenih problemov, ki je pripravila predlog, katerega je vlada sprejela 17. decembra 1998, ki predvideva merila za reševanje problematike nezakonite zasedbe vojaških stanovanj.
Iz poročila varuha človekovih pravic za 1. 1995, na katerega se opira pritožnica, nedvomno izhaja, da so bile pri upravnih organih ugotovljene določene vrzeli pri reševanju problema vojaških stanovanj. Vendar poročilo za I. 1999 govori o tem, da seje število takih stanovanj zmanjšalo. Po sprejetju spodaj omenjenih meril in ob upoštevanju dejstva, da je varuh človekovih pravic v 1. 1999 prejel malo zahtevkov, je bilo mogoče sklepati, da so dejavnosti tekle na pravilen način. V 1.2001 je bilo okoli 600 postopkov končanih v korist države.
Razen tega je več prizadetih oseb vložilo ustavne pritožbe, da bi izpodbijale odločbe sodišč. Ob upoštevanju izrečenih kritik, števila prizadetih oseb in pomena, ki ga ima za te osebe odvzem posebne najemne pravice, je Ustavno sodišče vendarle dokončno presodilo, da je bila premoženjska pravica na zadevnih stanovanjih prenesena z JLA na slovensko državo 25. junija 1991. V ostalem je poudarilo, da skupna Brionska dekatracija z dne 10. julija 1991, ki predvideva trimesečni moratorij, ne vpliva na vsebino ustavnih aktov z dne 25. junija 1991. Poleg tega 18. člen Dunajske konvencije o nasledstvu držav potrjuje to razlago 9. člena Ustavnega zakona.
Notranja sodišča so še zlasti na podlagi 6. člena in ob domnevni nepravičnosti konkretnega postopka ugotovila, da pritožnica ni bila upravičena do posebnega najema, saj ji je bilo stanovanje dodeljeno po 25. juniju. 1991. Zato ni mogla zahtevati pravice do odkupa po ugodnih pogojih, kar je dovoljeval zakon iz 1. 1991. Na kratko rečeno, pritožnica je izpodbijala uporabo in razlago ustreznega prava in še zlasti 9. člena Ustavnega zakona. Vendar sta razlaga in uporaba notranjega prava v pristojnosti nacionalnih sodišč.
Ustavno sodišče, ki zagotavlja varstvo ustavnosti in zakonitosti ter varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi 160. člena ustave, je v skrbi zavarovati pravno varnost vseh zadevnih oseb, ki so se lahko znašle v različnih stvarnih situacijah, razvilo homogeno sodno prakso glede problematike vojaških stanovanj. V konkretnem primeru je želelo ugotoviti, ali so sodišča pravilno uporabila 9. člen Ustavnega zakona, in je glede na dejstvo, da je že poprej odločilo o ustavnosti 9. člena in da so njegovi sklepi imeli učinek erga amnes, zavrnilo ustavno pritožbo pritožnice.
Se več, pritožnica je zatrjevala, da sodišča niso bila nepristranska in daje bila njena zahteva obravnavana nestrokovno.Kar zadeva nepristranskost, je ta zajamčena s 125. členom ustave in 3. členom zakona o sodiščih.
Pritožnica je tudi navajala, da je žrtev diskriminacije v postopku, kar zadeva 14. člen konvencije, v primerjavi z osebami, ki so se znašle v podobni stvarni situaciji in bile soočene z enako zakonodajo. Ustavno sodišče naj bi favoriziralo druge zainteresirane, katerih pritožbe naj bi bile ugodno sprejete.
ODLOČBA BUNJEVAC proti SLOVENIJI
Pritožnica, sicer slovenska državljanka in medicinska sestra, ne more trditi, da spada v to drugo skupino, saj je bila zakonodaja, veljavna pred 25. junijem 1991, drugačna od zakonodaje, veljavne po tem datumu. Glede na dejstvo, da so uslužbenci JLA, ki so stanovanje pridobili pred 25. junijem 1991, slednjega vsi obdržali, ni mogoče ugotoviti, da gre za diskriminacijo uslužbencev JLA. Pritožnica ni bila drugače obravnavana zato, ker je bila uslužbenka JLA, ampak zato, ker ji je stanovanje dodelil organ, ki pristojnosti za dodelitev ni več imel.
Torej iz tega ne izhaja, da bi sodišča različno razlagala pravne posledice ustavnih aktov, kar zadeva pravice in obveznosti vpletenih oseb v primeru vojaških stanovanj. Ustanovitev države pomeni daljnosežen akt, katerega posledice imajo številne ugodne ali neugodne učinke, ki so pogosto tudi nepredvidljivi.
V ostalem so vse osebe, ki so čakale na dodelitev vojaškega staovanja, lahko naknadno uveljavljale svoje pravice v svojstvu pripadnikov slovenske vojske in v okviru uresničevanja socialne politike Slovenije. Kakor koli že, stanovanjska politika nekdanje Socialistične republike Slovenije, ko gre za civilno prebivalstvo, je že doživela neuspeh, saj nobena oseba, čeprav je dolgo časa vplačevala v socialistični stanovanjski sklad, ni mogla pridobiti stanovanja oziroma mora čakati na sprejetje nove zakonodaje, da se ji bo zatem prilagodila.
Končno, kar zadeva ravnanje pritožnice, bi slednja prav tako lahko sprožila postopek za sklenitev pogodbe ali vložila dopolnilno zahtevo za prisoditev nadomestnega stanovanja.
Pritožnica
Očitno je, da so slovenska sodišča pristojno zakonodajo razlagala napačno, nevredno pravne stroke in samovoljno.
Vlada se je izogibala odgovoru na argument, po katerem so sodišča pritožnico in druge prizadete obravnavala diskriminatorno, in se je požvižgala na sicer popolnoma jasno vsebino 9. člena Ustavnega zakona. Druga in tretja alinea tega člena predvidevata izjemo k splošnemu pravilu, izrečenemu v prvi alinei, namreč, da se prevzem upravljanja premoženja JLA ne izvrši takoj, ampak postopoma od trenutka uveljavitve Ustavnega zakona in najpozneje do konca leta 1993.
Vendar po napadu JLA in trimesečnem moratoriju Slovenija ni bila več primorana spoštovati ta rok. Sporazum, podpisan 18. oktobra 1991, predvideva, da mora prevzem upravljanja vojaških stanovanj začeti veljati po urniku JLA iz slovenskega ozemlja, 23. ali 25. oktobra 1991. Upravljanje ali lastništvo vojaških nepremičnin je torej na Slovenijo prešlo na ta datum, ne pa v letu 1993, kot je to bilo sprva predvideno. Že iz Ustavnega zakona in iz trimesečnega moratorija izhaja, da pristojnosti bivše države niso ugasnile 25. junija 1991.
Treba je tudi navesti, daje JLA v SFRJ imela v rokah »pravico do upravljanja« zadevnih stanovanj. Z vidika terminologije ustavni akti govorijo o tem, da Slovenija »prevzema upravljanje«, prav zaradi socialističnega prava, ki je še veljalo v tistem času. Gre za izraz, ki je enakovreden izrazu, ki pomeni prenos premoženjske pravice. Ni mogoče sklepati, da bi isti izraz imel pravni pomen prenosa premoženja v prvi alinei 9. člena in fizični pomen posesti v tretji alinei. V sistemih, ki so izšli iz rimskega prava, je posest opredeljena kot corpus et animus rem sibi habendi. Kljub dejstvu, da to razlago utemeljuje tudi druga alinea 9. člena, vlada razlikuje med pravnim prevzemom upravljanja v prvi alinei in fizičnim prevzemom upravljanja v tretji alinei.
Ob upoštevanju posebnosti slovenskega jezika bi prevod »prevzem upravljanja
premoženja«, o katerem je govor v tretji alinei 9. člena, moral odražati nepretrgano dejavnost,
ODLOČBA BUNJEVAC proti SLOVENIJI
ne pa takojšnje, trenutno dejanje. Kar zadeva Listino, bi se prevod tretje alinee 1.. člena moral glasiti »Slovenija začenja prevzemati«.
V tej zvezi se pritožnica opira tudi na pismo državnega podsekretarja za obrambo z dne 27. januarja 1992, ki nekega kandidata za nakup vojaškega stanovanja obvešča, da njegove vloge še ni mogoče obravnavati, ker ministrstvo še ni lastnik stanovanj. Ima le pravico do upravljanja na podlagi 9. člena Ustavnega zakona. Nakup bi postal mogoč po ugotovljeni bilanci ločitve od SFRJ in ko hi ministrstvo zatem postalo lastnik. Parlamentarni arhivi prav tako izkazujejo, da je vlada 16. junija 1992 pojasnila, da so nepremičnine nekdanje JLA postavljene pod slovensko upravljanje, pri čemer je bilo podrobneje navedeno, da Slovenija po mednarodnem pravu še ni lastnica tega premoženja, pač pa bo to postala na podlagi mednarodnih pravil o nasledstvu držav. Končno je odbor za ustavne zadeve 12. junija 1991 natančno navedel, da so določbe tretje alinee pravnomočne sarno v povezavi z obema predhodnima alineama.
V ostalem je brez koristi, da se vlada opira na Dunajsko konvencijo, saj je SFRJ sploh ni ratificirala. Kakor koli že, v 18. členu Dunajske konvencije je določeno, da se njena pravila uporabljajo, če se zainteresirane države o tem ne sporazumejo drugače.
Še več, vlada ni navedla, po katerih vladnih merilih, sprejetih v letu 1998, so si zainteresirani lahko priborili neprofitno najemnino. V resnici je bilo to praktično nemogoče, razen v zelo hudih socialnih primerih.
Kar zadeva postopek pred Ustavnim sodiščem in glede na dejstvo, daje pritožnica vložila pritožbo in ne ustavno pobudo, je torej šlo za postopek, ki se nanaša na civilne pravice. Sklep ima v tem primeru učinek inter partes in ne erga omnes. Nižja sodišča se torej niso bila zavezana ravnati po takih sklepih, v nasprotju s tem, kar trdi vlada.
Kar zadeva poročila varuha človekovih pravic, jih vlada predstavlja tendenciozno. V resnici celo poročilo za leto 1999 opisuje zaskrbljujoče stanje, kar zadeva uresničevanje vladnih meril iz 1. 1998 za vojaška stanovanja.
Kar zadeva domnevno diskriminacijo, je Ustavno sodišče 9. člen Ustavnega zakona namerno razložilo v škodo skupine nekdanjih uslužbencev JLA, ki so večinoma Neslovenci. Odveč je razlikovati med nekdanjimi pripadniki JLA in pritožnico kot medicinsko sestro, ki jo je zaposlila JLA.
Kar se tiče politike dodeljevanja stanovanj v obdobju socializma, je bila možnost pridobiti najboljša stanovanja močno odvisna od delodajalca oseb. Državljani pri dodeljevanju stanovanj torej niso imeli enakih možnosti. Te možnosti so bile v JLA tudi zelo omejene. Pritožnica je svojo vlogo za dodelitev stanovanja vložila leta 1986. Popolnoma očitno je, da seje fond vojaških stanovanj liberaliziral po osamosvojitvi Slovenije in slednja je vse dodelitve stanovanj po 25. juniju 1991 razglasila za nezakonite. Kljub temu dejstvu je dvajseterica oseb imela možnost kupiti stanovanja, čeprav so jih pridobile po 25. juniju 1991.
B Presoja Sodišča
Sodišče se v prvi vrsti sklicuje na to, da mora obstajati. »ugovor« na določeno »pravico«, za katero se vsaj na obranljiv način lahko trdi, da je priznana v notranjem pravu, da bi se prvi odstavek 6. člena pod poglavjem »civilnih« pravic sploh lahko uporabljal,. Obstajati mora ugovor, ki je realen in resen; ugovor se lahko nanaša bodisi na sam obstoj pravice ali na njen obseg, bodisi na pogoje uresničevanja pravice. Poleg tega mora biti izid postopka neposredno odločilen za zadevno pravo (glej, na primer, sodbo Rolf Gustafson p. Švedski z dne 1. julija 1997, Zbornik sodb in odločb 1997--IV, str. 1160, § 38).
Sodišče v konkretnem primeru izpostavlja, daje bil predmet postopka pred slovenskimi organi ugovor zoper dodelitev zadevnega stanovanja, ki ga je JLA dodelila pritožnici, in njena deložacija iz stanovanja. Sklepi sodišč so bili torej odločujoči za pravice
ODLOČBA BUNJEVAC proti SLOVENIJI
pritožnice, česar vlada ne zanika (glej Tričkovič p. Slovenki, št. 39914198, § 41, 12. junij 2001). Zaradi tega Sodišče meni, daje imel ta postopek značilnosti »ugovora« na »pravice civilne narave« pritožnice in da se zaradi tega uporablja prvi odstavek G. člena konvencije.
Drugič, Sodišče opozarja, da konvencija za vsako od pogodbenic ureja zgolj dejstva in postopke po začetku veljavnosti konvencije za to pogodbenico. Za Slovenijo je datum začetka veljavnosti konvencije 28. junij 1994. Navedbe pritožnice, ki se nanašajo na dejstva in postopke pred tern datumom, so torej ratione tenaporis nezdružljive z določbami konvencije. Vendar je bilo v tern posebnem primeru več sklepov izdanih po merodajnem datumu, med katerimi tudi sklep Ustavnega sodišča (glej Predojevič, Prokapovič, Prijovič in Martinovič proti Sloveniji (dec.), št. 43445/98, 49740/99, 49747/00 in 54217/00, 7. junij 2000 in 9. december 2004). Zaradi tega je Sodišče pristojno, da odloča o sedanji zadevi.
Tretjič, Sodišče ponovno poudarja temeljna načela, ki izhajajo iz njegove sodne prakse v zvezi z razlago in uporabo notranjega prava. Ce je njegova naloga, da v skladu z 19. členom konvencije zagotavlja spoštovanje obveznosti, ki za države pogodbenice izhajajo iz konvencije, pa ni v njegovi pristojnosti, da bi odločalo o stvarnih ali pravnih napakah, ki jih je domnevno zagrešilo notranje sodišče, razen če bi te napake posegle v pravice in svoboščine, zavarovane s konvencijo. Poleg tega je naloga nacionalnih organov in še zlasti sodišč in tribunalov, da predvsem razlagajo in uporabljajo notranje pravo (glej Lihtenštajnski Princ Hans-Adam II p. Nemčiji (GC) št. 42527/98, §§ 49 in 50, CEDIH 2O01-VIII).
Sodišče ugotavlja, da se navedbe pritožnice nanašajo predvsem na to, kako redna sodišča in Ustavno sodišče razlagajo slovensko zakonodajo.
V tej zvezi Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče merodajno zakonodajo večkrat obravnavalo, daje v tein pogledu razvilo homogeno sodno prakso in odločalo v skladu z ustavo. Še več, v konkretnem primeru in sklicujoč se na svojo sodno prakso je Ustavno sodišče menilo, da pravic, zavarovanih s 50., 53. in 78. členom ustave, ni mogoče razlagati tako, da dajejo pravico do posameznega stanovanja brez potrebnega premoženjskega naslova.
V ostalem je pritožnico v vseh fazah postopka zastopak odvetnik, sklicana je bila javna obravnava pred prvostopenjskim sodiščem, lahko je pisno in ustno predstavila svoje argumente, predložila dokaze in ugovarjala dokazom nasprotne stranke.
Četrtič, kar zadeva navedbo pritožnice, da sodišče ni upoštevalo pogoja »nepristranskosti«, Sodišče opozarja, da se mora nepristranskost presojati po dveh merilih. V prvi vrsti gre za subjektivno merilo, ki skuša opredeliti osebno prepričanje in ravnanje določenega sodnika v določeni situaciji. V drugi vrsti pa gre za uporabo objektivnega merila, s katerim se preveri, ali je sodišče ponudila zadostna jamstva, da je bil v tern pogledu izključen vsakršen legitimen dvom (glej med številnimi drugimi primeri Daktaras p. Litvi, št. 42095/98, § 30, 11. januar 2000, in Lavents p. Latviji, št. 58442/00, § 117, 28. november 2002).
Sodišče v tern pogledu ugotavlja, da so navedbe pritožnice splošne narave in da bi nepristranskost sodišč v glavnem izhajala iz razlage merodajne zakonodaje, namreč Listine in Ustavnega zakona. Glede na to, da pritožnica ni priskrbela elementov, ki bi lahko vzbudili dvome o subjektivni in objektivni nepristranskosti sodnikov, ki so razsojali v njeni zadevi, je treba ugotoviti, da sodnikom ni mogoče očitati pomanjkanja nepristranskosti.
Petič, kar zadeva domnevno diskriminacijo, ki je v nasprotju s 14. členom konvencije, Sodišče ugotavlja, da so pritožnica kot tudi drugi nekdanji uslužbenci JLA morali vrniti svoje stanovanje, ki jim gaje JLA dodelila po 25. juniju 1991 in pred svojim umikom iz slovenskega ozemlja oktobra 1991. Sodišče opozarja, da so nekdanji uslužbenci JLA, ki jim je bilo njihovo stanovanje dodeljeno pred deklaracijo o neodvisnosti Slovenije, lahko svoje stanovanje obdržali. Zaradi tega meni, da se to razlikovanje ne more šteti za neobjektivno in nerazumno ter s tern diskriminatorno v smislu 14. člena konvencije v povezavi s 1. členom
ODLOČBA BUNJEVAC proti SLOVENIJI
Protokola št. 1 (primerjaj odločbe v že omenjenih zadevah Tričkovič p. Slovenki in Predojevič in ostali p. Sloveniji).
Sodišče se celo preveč podrobno sklicuje na to, da pravica do bivanja v določenem stanovanju, ki ni v lasti stanovalca, ne pomeni »premoženja« v smislu 1. člena Protokola št.1, zato tudi ni v njegovem obsegu uporabe (primerjaj J. L.S. p. Španiji (dec.), št. 41917/98, 27. 4. 1999, Durini p_ Italiji (dec.), št. 191217/91, 12.1.94, D.R. 76-A, str.76, in Kovalenok p. Letoniji (dec.) št. 54264/00, 15. februar 2001). V tem pogledu Sodišče pripominja, da je pritožnica sedaj najemnica nadomestnega vojaškega stanovanja.
Sodišče zaključuje, da v konkretnem primeru ni ničesar, kar bi nakazovalo na to, da so bila postopkovna jamstva iz prvega odstavka 6. člena prezrta ali izdane odločbe samovoljne. Prav tako ni dokazano, da bi bil 14. člen konvencije v povezavi s 6. členom kršen. Iz tega izhaja, da so ti razlogi za pritožbo očitno slabo utemeljeni v smislu tretjega odstavka 35. člena in se morajo zaradi tega zavrniti na podlagi četrtega odstavka 35. člena konvencije.
S to utemeljitvijo Sodišče soglasno
razglasi pritožbo za nedopustno.

Mark VILLIGER                                                                         John HEDIGAN
Namestnik vodje sodne pisarne                                                       Predsednik