Sklep ESČP o zadevi INTERZERO D.O.O. proti Sloveniji
Evropsko sodišče za človekove pravice (Sodišče) je 15. 1. 2026, objavilo sklep o nedopustnosti pritožbe v zadevi INTERZERO D.O.O. proti Sloveniji (pritožba št. 16077/23).
Pritožba se je nanašala na domnevno kršitev pravice do premoženja in pomanjkanje učinkovitih pravnih sredstev.
Glavna aktivnost družbe pritožnice je zbiranje in odstranjevanje nenevarnih odpadkov. V ta namen je leta 2004 pridobila okoljevarstveno dovoljenje, ki je bilo podaljšano do leta 2012. Za obdobje 2013-2022 je pridobila novo dovoljenje. Dovoljenja so določala, da mora družba pritožnica od ponudnikov javnih storitev prevzeti tudi določeno količino odpadkov na lastne stroške, pri čemer je obseg teh odpadkov na letnem nivoju določalo in objavljalo pristojno ministrstvo. Družba pritožnica je temu nasprotovala in kasneje tudi prenehala prevzemati količine, ki so se nanašale nanjo. Zato so bili začeti inšpekcijski postopki, v zvezi z obdobjem 2010-2012 so tekli tudi upravni postopki pred ministrstvom in postopki pred Upravnim sodiščem RS. Konec leta 2014 je družba pritožnica s civilno tožbo zahtevala od države odškodnino 182.000 EUR, ker naj bi bila brez zakonite podlage prisiljena opraviti določena dejanja, zaradi česar naj bi ji nastala škoda. V odškodninskem postopku ni uspela. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ob ugotovitvi, da ni podan noben element odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče je opozorilo na neizčrpanje pravnih sredstev - družba pritožnica bi morala od ministrstva zahtevati izdajo odločb. Ugotovilo je tudi, da dva od pogojev odškodninske odgovornosti nista podana in da zato ni treba preverjati obstoja nadaljnjih pogojev. Ob takšnem stanju je zavrnilo pritožbo. Predlog za dopustitev revizije je bil zavrnjen, Ustavno sodišče RS pa ni sprejelo v obravnavo ustavne pritožbe.
Družba pritožnica se je pred Sodiščem pritožila po 1. členu Protokola št. 1 in po 13. členu Konvencije. Trdila je, da je pravica do povračila škode, ki jo z nezakonitim ravnanjem povzroči država, zaradi pogoja kvalificirane protipravnosti zgolj teoretična. Pritožila se je tudi, da ni bilo pravne podlage za prevzem dodatnih odpadkov na njene stroške.
Kot navaja Sodišče v obrazložitvi sklepa, je treba ugotoviti, ali je imela odškodninska tožba zadostno podlago v domačem pravu, da bi jo lahko šteli za »premoženje«, varovano v smislu 1. člena Protokola št. 1. Sodišče je v svoji praksi že opredelilo, da ni mogoče govoriti o »legitimnem pričakovanju«, če obstaja spor o pravilni uporabi domačega prava in so trditve pritožnika v nadaljevanju zavrnjene s strani domačih sodišč. Družba pritožnica v osnovi nasprotuje razlagi in uporabi domačega prava. Nasprotuje tudi oceni, ali so podani pogoji odškodninske odgovornosti države. S tem, ko je sprejela okoljevarstveno dovoljenje za obdobje 2013-2022 (zoper odločbo o dovoljenju se ni pritožila), je pristala na obveznost prevzemanja odpadkov skladno z deleži, določenimi s strani ministrstva. Kot je ugotovilo pritožbeno sodišče v odškodninski pravdi, družba pritožnica za navedeno obdobje ni zahtevala izdaje odločb ministrstva, ki bi jih lahko izpodbijala po sodni poti. Čeprav se je v postopkih, sproženih v zvezi s prehodnim obdobjem, Upravno sodišče postavilo na drugačno stališče, družba pritožnica tiste odločitve ni izpodbijala z nadaljnjimi pravnimi sredstvi. Sodišče meni, da se ni potrebno spuščati v presojo, ali standard kvalificirane protipravnosti sproža kakšen problem z vidika 1. člena Protokola št. 1.Odločitve domačih sodišč v zvezi z obdobjem 2013-2022 in neizkoriščenjem pravnih sredstev se namreč ne zdijo arbitrarne ali očitno nerazumne. Sodišče zaključuje, da družba pritožnica po relevantnem pravu, kot so ga razlagale in uporabile domače oblasti, ni imela pravice, niti zahtevka, ki bi predstavljal »legitimno pričakovanje« v smislu sodne prakse Sodišča, da prejme odškodnino.
Pritožba po členu 1 Protokola št. 1 je zato »ratione materiae« nezdružljiva z določbami Konvencije. Ker člen 13 ni avtonomen in ker 1. člen Protokola št. 1 ni uporabljiv, je tudi pritožba po členu 1 Protokola št. 1 v zvezi s členom 13 »ratione materiae« nezdružljiva z določbami Konvencije. Sodišče je zato soglasno zaključilo, da je pritožba nedopustna.