Sklep ESČP v zadevi Pušnik proti Sloveniji

Evropsko sodišče za človekove pravice (Sodišče) je 15. januarja 2026, izdalo sklep v pritožbeni zadevi Pušnik proti Sloveniji (prit. št. 41541/22), v katerem je soglasno razglasilo pritožbo za nedopustno v skladu s točko a tretjega odstavka in četrtega odstavka 35. člena Konvencije.

Pritožba se je nanašala na kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, v katerem  je pritožnik med drugim obsojen zaradi poskusa uboja nekdanje partnerice. Po pridržanju je policija na podlagi njegove podpisane privolitve preiskala njegov telefon. Čeprav je bil pritožnik ob aretaciji poučen o svojih pravicah do obrambe, v tem obdobju ni imel odvetnika. V zvezi s tem se je v svojih pritožbah pritožil glede privilegija zoper samoobtožbo, vendar je bila ta zavrnjena v bistvu zato, ker je pritožnik privolil v preiskavo telefona. Kasneje v sojenju je predsednik senata odločil, da se pritožnika odstrani iz sodne dvorane med zaslišanjem oškodovanke (njegove bivše partnerke) na podlagi zahteve zastopnika slednje, pri čemer je bil pritožnikov odvetnik prisoten v času navedenega zaslišanja. Oškodovanki so vprašanja postavljali sodišče, tožilstvo, njen zastopnik in odvetnik pritožnika. Po zaslišanju so pritožnika pripeljali nazaj v dvorano, kjer mu je bila prebrana celotna izjava oškodovanke, vključno z vsemi postavljenimi vprašanji in vsemi odgovori. Pritožnik je imel možnost oškodovanki postaviti vprašanja, a je izrecno izjavil, da vprašanj zanjo nima.

Sodišče, ki je pritožnika spoznalo za krivega, je se je v svoji sodbi sklicevalo na dokaze, pridobljene z mobilnega telefona pritožnika, pričanje J.K.-ja ter dodatne pomembne dokaze in izjave prič. Pritožbeno sodišče je pritožbo pritožnika glede dopustnosti dokazov iz njegovega mobilnega telefona in načina zaslišanja J.K. zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil. Med drugim je ugotovilo, da dokazi, pridobljeni med preiskavo njegovega mobilnega telefona, niso bili pridobljeni v nasprotju z njegovimi pravicami. V sodbi je bilo navedeno, da je bil (i) pritožnik pridržan 11. septembra 2016 ob 7.50 zjutraj, ko so mu bile prebrane njegove pravice; (ii) ob 10. uri je bil njegov mobilni telefon preiskan, v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku, ki dovoljuje takšne preiskave na podlagi sodnih odredb ali s soglasjem lastnika; in (iii) je pritožnik prostovoljno privolil v preiskavo svojega mobilnega telefona, ki jo je dovolil izvesti v njegovi odsotnosti. Kar zadeva zaslišanje oškodovanke J.K., je Vrhovno sodišče odločilo, da pravica pritožnika do poštenega sojenja ni bila kršena, saj je bil njegov odvetnik prisoten na obravnavi, pritožniku pa je bila prebrana celotna izjava J.K. skupaj z vprašanji, ki so ji bila zastavljena in njenimi odgovori nanje, imel pa je tudi priložnost jo zaslišati. Ustavno sodišče ustavne pritožbe pritožnika ni sprejelo v obravnavo. 

Pred Sodiščem se je pritožnik pritoževal po prvem odstavku 6. členu Konvencije in sicer najprej, da je policija preiskala njegov mobilni telefon – ki je vseboval obremenilne dokaze, ki so bili kasneje uporabljeni za njegovo obsodbo – preden je bil ustrezno poučen o svojih pravicah ali mu je bila zagotovljena pravna pomoč, ter tudi (po prvem odstavku 6. člena in točko d tretjega odstavka 6. člena Konvencije) zaradi odločitve sodišča prve stopnje, da ga med zaslišanjem J.K. odstrani iz sodne dvorane. Trdil je, da domača sodišča niso navedla nobenih razlogov, ki bi upravičevali to odločitev.

Sodišče je v okviru presoje glede pritožbe pritožnika v zvezi s preiskavo njegovega mobilnega telefona in dokazi, pridobljenimi s tem, ugotovilo, da je imel pritožnik med kazenskim postopkom možnost izpodbijati uporabo dokazov, pridobljenih z njegovega mobilnega telefona, kar je storil tako v samostojni pritožbi zoper sprejem teh dokazov kot tudi v pritožbi zoper končno sodbo. Ugotovilo je, da so bile pritožnikove pritožbe glede uporabe spornih dokazov ustrezno preučene s strani domačih sodišč, ki so svoje odločitve podprle z relevantno in ustrezno utemeljitvijo (glej 5., 9. in 10. odstavek sklepa in Yüksel Yalçınkaya proti Türkiye [VS], št. 15669/20, § 324, 26. september 2023) in ni imelo razloga, da bi odstopilo od ugotovitev domačih sodišč, da so bili dokazi iz pritožnikovega mobilnega telefona pridobljeni zakonito in v skladu z njegovimi pravicami obrambe. Pritožnik je privolil v preiskavo svojega mobilnega telefona in v tisti fazi postopka zavrnil zastopanje po odvetniku, poleg tega pa ni predložil nobenega gradiva, ki bi lahko postavilo pod vprašaj ugotovitve domačih sodišč o zadevi. Zato in ob upoštevanju načel, določenih v sodni praksi glede predmeta zadeve (glej Khan proti Združenemu kraljestvu, št. 35394/97, § 34, ECHR 2000-V, in Allan proti Združenemu kraljestvu, št. 48539/99, § 42, ECHR 2002-IX), je Sodišče ugotovilo, da je pritožba očitno neutemeljena.

V okviru presoje glede pritožbe pritožnika v zvezi z zaslišanjem oškodovanke v njegovi odsotnosti pa je Sodišče najprej navedlo, da ni naloga Sodišča po Konvenciji, da odloči, ali so izjave prič pravilno sprejete kot dokaz, temveč da ugotovi, ali je bil postopek kot celota, vključno z načinom zbiranja dokazov, pošten. Vsi dokazi morajo biti običajno predloženi na javni obravnavi, v prisotnosti obtoženega, z namenom kontradiktorne argumentacije. Izjeme od tega načela obstajajo, vendar ne smejo kršiti pravic obrambe; kot splošno pravilo prvi odstavek 6. člena in točka d tretjega odstavka 6. člena zahtevata, da ima obtoženec ustrezno in primerno možnost, da izzove in zasliši pričo proti sebi, bodisi ko daje izjavo ali kasneje (glej Papadakis proti nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, št. 50254/07, §§ 91-95, 26. februar 2013). Pritožbo, ki se nanaša na zaslišanje oškodovanke v odsotnosti pritožnika, je treba preučiti v luči naslednjih vprašanj: ali so obstajali utemeljeni razlogi, da je priča lahko pričala brez prisotnosti pritožnika; ali je bil ta dokaz edina ali odločilna podlaga za obsodbo pritožnika; ter ali je bilo dovolj dejavnikov za uravnoteženje (vključno z močnimi postopkovnimi varovali), da bi zagotovili, da je bil celoten postopek pošten v smislu prvega odstavka 6. člena in točke d tretjega odstavka 6. člena (glej Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu [VS], št. 26766/05 in 22228/06, ECČP 2011, in Schatschaschwili proti Nemčiji [GC], št. 9154/10, §§ 111-31, ECHR 2015).

Glede razloga za sprejem dokazov brez prisotnosti pritožnika je Sodišče ugotovilo, da je bil ukrep uveden na zahtevo J.K., ki je bila žrtev poskusa umora in je že prej doživela panični napad, ko se je soočila s pritožnikom na okrožnem sodišču. Odločitev o odstranitvi pritožnika za čas njenega zaslišanja je bila sprejeta v luči tega incidenta in medicinske dokumentacije, ki je potrdila njeno nezmožnost, da bi se z njim soočila, zato je sprejelo, da so obstajali relevantni razlogi za zaslišanje priče brez prisotnosti pritožnika. Nadalje je ugotovilo, da pričanje J.K. ni bilo edini dokaz proti pritožniku, čeprav je imelo veliko težo pri dokazovanju njegove krivde. Ugotovilo je, da je bilo dovolj dejavnikov za uravnoteženje morebitnih ovir, ki bi jih sprejem teh dokazov lahko pomenil za obrambo (primerjaj Okropiridze proti Gruziji, št. 43627/16 in 71667/16, § 89, 7. september 2023) - sodnik je opravil zaslišanje J.K. in je lahko opazoval njeno vedenje in si ustvaril jasnejši vtis o njeni verodostojnosti (primerjaj Ivannikov proti Rusiji [Odbor], št. 36040/07, § 26, 25. oktober 2016). Odvetnik pritožnika je bil prisoten na obravnavi in je prav tako lahko opazoval njeno vedenje ter jo zasliševal. Tudi pritožnik je imel priložnost, da poda svojo različico dogodkov, da priče pričajo v njegovo korist in da postavi pod vprašaj verodostojnost J.K., katere identiteta mu je bila znana. Imel je priložnost, da jo zasliši, ko se je vrnil v sodno dvorano, in njena izjava skupaj z odgovori na zastavljena vprašanja mu je bila prebrana. Domače sodišče je tudi opravilo oceno dokazov, ki jih je predložila J.K., in jih primerjalo z izjavami drugih prič ter materialnimi dokazi. Ob upoštevanju navedenega, zlasti zadostnih dejavnikov uravnoteženja, zagotovljenih v postopku proti pritožniku, Sodišče ni našlo nobenih znakov, da bi bile njegove pravice do obrambe omejene do obsega, ki bi ga lahko šteli za nezdružljivega z jamstvi iz prvega odstavka 6. člena in točke d tretjega odstavka 6. člena Konvencije in zato ugotovilo, da je očitno neutemeljena.