Sklep ESČP v zadevi Mihajlović proti Republiki Sloveniji
Evropsko sodišče za človekove pravice (Sodišče) je 9. 4. 2026 objavilo sklep o nedopustnosti pritožbe v zadevi MIHAJLOVIĆ proti Sloveniji (pritožba št. 17268/23).
Pritožba se je nanašala na domnevno kršitev pravice do poštenega sojenja (6. člen Konvencije) ter na domnevno neučinkovitost pravnih sredstev v povezavi s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (13. člen v povezavi z 8. členom Konvencije) v postopkih za uveljavitev odškodnine zaradi t. i. »izbrisa« iz registra stalnega prebivalstva.
Pritožnik, državljan Bosne in Hercegovine, je bil 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Dne 11. 6. 2002 mu je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 je Ministrstvo za notranje zadeve po uradni dolžnosti izdalo dopolnilno odločbo z dne 19. 3. 2009, s katero je ugotovilo, da je imel pritožnik v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 11. 6. 2002.
Leta 2017 je pritožnik vložil civilno tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in zahteval odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi izbrisa. Zahteval je 40.000 EUR za nepremoženjsko škodo in 120.000 EUR za premoženjsko škodo. Zahtevek za povračilo premoženjske škode se je nanašal na izgubo zaposlitve v podjetju, kjer je delal do izbrisa, ter na nezmožnost dodatnega zaslužka z opravljanjem dela voznika taksija. V zvezi s tem je predlagal postavitev finančnega izvedenca za ugotovitev prihodkov taksistov v relevantnem obdobju.
Okrožno sodišče v Ljubljani je pritožniku prisodilo odškodnino v višini 11.070 EUR za nepremoženjsko škodo, zahtevek za premoženjsko škodo pa zavrnilo zaradi neizkazanega obstoja vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano škodo. Odločitev, da ni izkazal obstoja vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano premoženjsko škodo, je pritožnik izpodbijal s pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Neuspešen je bil tudi s predlogom za dopustitev revizije in z ustavno pritožbo, ki je Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo.
Pritožnik je pred Sodiščem zatrjeval, da so zaključki domačih sodišč, po katerih ni izkazal obstoja vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in premoženjsko škodo, arbitrarni. Domača sodišča naj bi tudi neupravičeno zavrnila dokazni predlog za postavitev finančnega izvedenca.
Sodišče je poudarilo, da imajo domača sodišča primarno vlogo pri presoji dokazov in pravil o dokaznem bremenu. Ugotovilo je, da je imel pritožnik kontradiktoren postopek, da je bil zastopan po odvetniku ter da je imel možnost učinkovito uveljavljati svoje argumente na več stopnjah postopka. Presoja domačih sodišč, da pritožnik ni dokazal vzročne zveze med izbrisom in premoženjsko škodo, po oceni Sodišča ni bila arbitrarna niti očitno nerazumna, prav tako pa je bila ustrezno obrazložena tudi zavrnitev postavitve finančnega izvedenca.
Sodišče je zato zaključilo, da je imel pritožnik na voljo učinkovita pravna sredstva in da postopek kot celota ni bil nepošten. Pritožbo je soglasno razglasilo za očitno neutemeljeno in posledično nedopustno.
