Pritožbi očetov sta nedopustni

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v pritožbenih zadevah A. U. in drugi ter J. M. proti Sloveniji, ki ju je združilo 24. februarja 2022, izdalo sklep, v katerem je ugotovilo, da sta obe pritožbi nedopustni.

Pritožniki so v pritožbah zatrjevali, da je bila določba 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je veljala v relevantnem času, v nasprotju z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (konvencija), ker ni dopuščala skupnega varstva in vzgoje brez soglasja obeh staršev.

ESČP je sledilo ugovorom Republike Slovenije in ugotovilo, da so bile izpodbijane odločitve zakonite in da so sledile legitimnemu cilju. Ugotovilo je, da je bilo v skladu s 105. členom ZZZDR skupno varstvo in vzgoja otrok možno le, če sta se s tem strinjala oba starša. Takšna ureditev pa ni nezdružljiva z zahtevami iz 8. člena konvencije. ESČP je ugotovilo, da so v obravnavanih zadevah odločitve sodišč temeljile na ustreznih in zadostnih razlogih, ki so predstavljali objektivno in razumno utemeljitev za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo materam. ESČP ni imelo dvomov glede pravičnosti postopka odločanja.

Nadalje je ugotovilo, da sta pritožnika imela pravico do obsežnih stikov in da sta lahko preživela s svojimi otroki polovico časa oziroma toliko kot materi. Oba pritožnika sta ohranila starševske pravice in pravico do odločanja o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

Na podlagi 8. člena v zvezi s 14. členom konvencije in 1. členom Protokola št. 12 sta se pritožnika pritožila tudi, da sta bila pri dodelitvi varstva in vzgoje otrok diskriminirana napram materam, kar naj bi bila tudi splošna praksa slovenskih sodišč. S tem v zvezi se je prvi pritožnik A. U. skliceval tudi na 5. člen Protokola št. 7.

ESČP ni sledilo navedbam pritožnikov glede diskriminatornega obravnavanja očetov. Ugotovilo je, da slovenska zakonodaja in slovenska sodna praksa ne dajeta prednosti materam na podlagi njihovih spolov ali s tem povezanimi okoliščinami. ESČP je tudi ugotovilo, da pritožnika nista predstavila zanesljivega dokaza o posredni diskriminaciji. Zato je ponovno zaključilo, da so v obravnavanih zadevah bile izpodbijane odločitve podprte z zadostnimi razlogi, ki so predstavljali objektivno in razumno utemeljitev za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo materam.