Pritožba v zadevi Q in R proti Sloveniji je delno utemeljena

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je pritožbeni zadevi Q in R proti Sloveniji v sodbi z dne 8. februarja 2022 ugotovilo, da je bila pritožnici Q v postopku za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti rejništva za njena vnuka kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (konvencija). ESČP je pritožnici Q prisodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000 EUR ter povračilo stroškov postopkov pred domačimi sodišči in pred ESČP v skupnem znesku 3.500 EUR. V preostalem delu je ESČP pritožbo pritožnikov Q in R izreklo za nedopustno oziroma jo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pritožnika Q in R sta v pritožbi zatrjevala, da jima je v postopku, ki ga pritožnica Q vodi proti Republiki Sloveniji zaradi izdaje dovoljenja za opravljanje dejavnosti rejništva za njena vnuka, kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena konvencije. Na podlagi ugovora Vlade RS, da pritožnik R ni stranka tega postopka in zato ne more ne more imeti statusa žrtve zatrjevane kršitve, je ESČP pritožbo pritožnika R razglasilo za nedopustno. ESČP pa ni sledilo ugovoru vlade, da bo imela pritožnica Q po izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) možnost zahtevati pravično zadoščenje pred pristojnimi nacionalnimi organi, zaradi česar je njena pritožba iz naslova kršitve pravice do sojenja v razumnem roku preuranjena. Ugotovilo je, da je pritožnica izčrpala pospešitvena pravna sredstva po ZVPSBNO že pred enim letom, in sicer po tem, ko je postopek, ki ima za pritožnico velik pomen in še ni končan, v ponovljenem sojenju na prvi stopnji trajal že več kot dve leti. V skladu z ustaljeno sodno prakso, po kateri je zahtevek za pravično zadoščenje po ZVPSBNO učinkovito pravno sredstvo za odpravo nastale kršitve le, če ima prizadeta stranka po izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev do njega hiter dostop (glej Žunič proti Sloveniji (sklep), št. 24342/04, §§ 50 in 54, 18. oktober 2007), je ESČP pritožbo pritožnice Q štelo za dopustno in ji ugodilo, saj je zaključilo, da glede na okoliščine predmetne zadeve postopek za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti rejništva, ki po šestih letih še ni zaključen, traja nerazumno dolgo. 

Pritožnika Q in R sta v pritožbi zatrjevala tudi kršitve 6., 8. in 13. člena konvencije v že zaključenem postopku zaradi določitve stikov med njima in vnukoma. Menila sta, da je do kršitev konvencijskih pravic prišlo, ker nacionalno sodišče, ki je odločalo o stikih, ni zaslišalo sodnega izvedenca klinične psihologije D. T., ki je pripravil mnenje za pritožnico Q v postopku za izdajo dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti. Drugi očitek se je nanašal na dejstvo, da mladoletna otroka nista bila stranki postopka pri določitvi stikov in nista bila zastopana po posebnem skrbniku, zaradi česar nista mogla izraziti svojega stališča. ESČP je navedene očitke obravnavalo v okviru kršitve pravice do spoštovanja družinskega življenja po 8. členu konvencije.

Glede prvega pritožbenega očitka je ESČP sprejelo stališče vlade, da je bilo pred nacionalnim sodiščem pridobljeno novo izvedensko mnenje, na katerega sta pritožnika lahko podala svoje pripombe pisno in ustno na obravnavi. ESČP je izpostavilo, da sta sodišči prve in druge stopnje obrazložili, zakaj nista zaslišali izvedenca D. T., njune razloge pa je Ustavno sodišče RS ocenilo kot ustrezne. Zato ESČP zavrnitve zaslišanja izvedenca D. T. s strani domačih sodišč ni štelo kot nerazumno.

ESČP je glede očitka, da domače sodišče ni zaslišalo otrok, poudarilo, da je izvedenec otroške psihiatrije, posebej postavljen v postopku za določitev stikov, ocenil, da otroka pri svoji takratni starosti (pet in osem let) ter glede na njune druge osebne okoliščine nista bila sposobna podati mnenja v zadevi. Zato je očitke pritožnikov tudi v tem delu zavrnilo.