Predgovor generalne državne odvetnice v Poročilo o delu Državnega odvetništva RS za leto 2024
Spoštovani.
Ne bom zanikala - ob pisanju predgovora k letnemu poročilu je vselej prisotne nekaj tesnobe. Ne le, ker se tudi tega opravila lotevam zadnji trenutek (navada iz študentskih časov), ampak predvsem zato, ker si vsako leto želim (in tudi tega ne zanikam), da bi lahko predgovor začela s kakšnim veličastnim, malodane pompoznim enoznačnim stavkom, kot na primer: »Uspelo nam je!«.
Evidentno letošnji predgovor še ni ta, ki bo vseboval ta stavek. Ali pač? Ljudje smo, če se nežno izrazim, čudna bitja, pogosto nagnjena k lastni sabotaži. Osredotočeni na en cilj spregledamo življenje, ki teče vzporedno, prezremo marsikaj, kar nam uspe, a nismo niti načrtovali, pozabimo biti hvaležni za toliko tega, kar nam je samoumevno in postane dragoceno šele, ko to izgubimo. Kdor lasten uspeh omeji na en sam cilj, četudi najpomembnejši, torej nujno osiromaši samega sebe.
Najpomembnejši cilj za državne odvetnice in odvetnike v tem trenutku je sprejem novele ZDOdv-A. In popolnoma razumljivo je, zakaj je najpomembnejši. Predstavlja namreč edino možnost, da se večletno izčrpavanje našega organa zaradi sistemske razpetosti državnih odvetnic in odvetnikov med dva nezdružljiva sistema, ki povzroča nepravično razlikovanje v vrednotenju njihovega enakega dela, onemogoča normalno vodenje organa, erodira osebne odnose med vsemi zaposlenimi in nas posledično kadrovsko siromaši, enkrat in dokončno preneha. In predvsem, da se državni odvetniki vrnemo tja, kjer je naš strokovni dom – v pravosodje in med pravosodne funkcionarje. To je edino okolje, ki nam bo ne le omogočilo preživetje temveč nas bo ponovno vrnilo v polno strokovno življenje, nam ob večji odgovornosti podelilo večjo samostojnost in utrdilo naš položaj med najmočnejšimi branilci pravne države. Ker to smo - pravobranilci. Tu stavka, da nam je uspelo, torej še ne moremo izreči. A če bomo v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje, s katerim smo v letu 2024 pri realizaciji reforme dosegli opazni napredek, v letu 2025 zavzeto pristopili še k finalizaciji besedila novele in ga vložili v zakonodajni postopek, potem ne dvomim, da nam bo uspelo tudi z našo težko pričakovano novelo.
Sprejem novele ZDOdv-A je torej naš najpomembnejši cilj, zagotovo pa ni edini, po katerem lahko merimo rezultate in uspehe preteklega leta. Uspehov pravzaprav ni bilo malo in do vseh naših izjemnih zaposlenih, od delavk in delavcev v administraciji do najbolj usposobljenih državnih odvetnic in državnih odvetnikov bi bilo nepošteno, če bi te uspehe prezrli ali jih v primerjavi z enim samim višjim ciljem kakorkoli banalizirali. Naši zaposleni so namreč v celoti zaslužni zato, da smo jih dosegli, za kar se jim tudi letos iskreno in srčno zahvaljujem.
Za začetek, kljub praktično neznatni verjetnosti smo prekosili svoj odličen statistični rezultat iz leta 2023 na področju obrambe države pred odškodninskimi zahtevki, v katerih se državi očita protipravno ravnanje. Odstotek uspeha, ki se je v letu 2023 dvignil na izjemnih 99,75%, smo dvignili še višje, na 99,87%. To pomeni, da smo praktično v vseh primerih dokazali, da se je državi v postopkih pred sodišči neutemeljeno očitala povzročitev škode, s tem pa pomagali privarčevati kar 654.455.366,98 evrov proračunskih sredstev. Uspešno smo se soočali tudi s povečanim pripadom – v lanskem letu smo namreč zabeležili za 13,22% večji pripad kot v letu 2023 in imeli v delu skoraj 80.000 zadev, iz naslova priznanih stroškov zastopanja pa smo v državni proračun odvedli za 728.837 evrov sredstev.
Uspeh je tudi, da smo okrepili svoje sodelovanje z vsemi pravnimi fakultetami in več kot kdaj koli prej gostovali s predavanji ter sodelovali na pogovorih s študenti o njihovih kariernih ciljih. Zaenkrat ob vprašanju, ali si kot pravniki želijo postati državni odvetniki, roko dvigne le peščica. A glede na to, da nekaj let nazaj tega poklica večina študentov sploh ni poznala ali ga zaznavala v spektru možnih pravniških kariernih poti, in ob upoštevanju omejenih možnosti poročanja o našem delu, je že peščica potencialnih novih mladih državnih odvetnikov uspeh, na katerega smo upravičeno ponosni.
Uspeh je nenazadnje tudi naša načelna drža in dosledno izvrševanje odgovornosti, ki so nam naložene, ne glede na všečnost odločitev, ki jih sprejemamo. Taka drža se od nas zahteva in tu nismo popuščali kljub temu, da so naše odločitve ali stališča včasih neprijetna za stranke, ki jih zastopamo (in od katerih smo hkrati odvisni, ko se pogajamo za naš sistemski položaj), in včasih za nasprotne stranke (od katerih je pogosto odvisno poročanje medijev o našem delu, saj sami zaradi varovanja načela zaupnosti vsebine razmerij z našimi strankami ne smemo razkrivati).
Opisane situacije so gotovo neprijetne, a zdržati v neprijetnem je sposobnost, ki je za opravljanje našega poklica nujna. Govorim seveda o neprijetnem v smislu ohranjanja prej opisane načelne drže in integritete, o obvladovanju visokih časovnih in strokovnih obremenitev, morda celo o negovanju neke zdrave mere stoicizma. Zagotovo tudi o sposobnosti postavljanja meja kolegom, od katerih si odvisen, o iskrenih ocenah dela in nenazadnje o samorefleksiji, ki neizprosno nastavi ogledalo našim pomanjkljivostim in napačnim odločitvam – vsekakor tudi mojim lastnim. Vsi, ki smo na vodstvenih položajih, bi bili med svojimi zaposlenimi zagotovo precej bolj priljubljeni, če bi nekritično ugodili vsaki želji in zamižali pred dejstvom, da smo del večjega in soodvisnega sistema, v katerem na ta način na dolgi rok bo obstal noben posameznik, noben organ in tudi ne država kot celota. Zato je prav, da uspeh prepoznamo tudi v lastni zmožnosti, da se soočamo s konflikti, da jih sprejmemo kot del življenja, se iz njih učimo in gradimo spoštljive in prijazne, a obenem iskrene odnose, v katerih bo prostor tudi za konstruktivno kritiko in pestrost mnenj, ki sta za zdravo delovno okolje vsekakor nujni.
Žal pa se v našem poklicu neprijetno ne konča le pri tovrstnih izzivih. Naši zaposleni, predvsem državne odvetnice, so bili v lanskem letu pogosteje kot doslej postavljeni pred preizkušnje, ki niso le neprijetne, temveč preprosto nedopustne, kot so odkrite grožnje, pritiski in očitne zlorabe pravic. Podobno žal doživljajo tudi kolegi iz sodniških in državnotožilskih vrst. Soočanje s takšnimi pritiski in zavedanje, da do njih prihaja vse pogosteje, je ob vseh ostalih obremenitvah za marsikaterega zaposlenega breme, ki je preveliko. Državno odvetništvo pri soočanju s porastom pojava izgorelosti zaposlenih ni izjema, a trend je vsekakor zaskrbljujoč, sploh zaradi splošne maloštevilnosti kadra na Državnem odvetništvu, zaradi katere vsaka dolgotrajna odsotnost na posameznem oddelku občutno obremeni ostale člane oddelka. Kadrovska okrepitev je tudi zaradi vse starejše povprečne starosti zaposlenih zato nujna.
A vendar tudi v težkih preizkušnjah ne gre spregledati prostora za rast in tudi uspeh. Ta je že v priznanju lastne ranljivosti, ki je vsem, ki smo navajeni samostojnega dela in sprejemanja visoke strokovne odgovornosti, pogosto (pre)velik izziv. Uspeh je v pravočasni prošnji za pomoč in v prevzemanju večje odgovornosti zase - za lastno fizično in psihično zdravje in za osredotočanje na tisto, kar je dobro in pozitivno.
Prav trenutki ranljivosti so bili v preteklem letu tisti, ki so pokazali, koliko povezanosti, solidarnosti, kolegialnosti, podpore in zaupanja je med nami. Ponovno smo spoznali, da teh močnih vezi med nami ne morejo načeti ne dolgotrajne odsotnosti ne izgube naših sodelavcev, tudi tiste najtežje, dokončne. Povezan kolektiv, katerega člani zmorejo premostiti težka obdobja, neprijetne dogodke in občasna nesoglasja in ki so se sposobni medsebojno podpreti, se pošaliti tudi na svoj račun in se veseliti vseh uspehov, malih in velikih, ne glede na pričakovanja, je energija in sila, ki lahko doseže marsikaj. Znotraj takega kolektiva je več motivacije, idej, zagona in poguma ter posledično več dodane vrednosti za poslanstvo, ki ga opravljamo, za naše stranke in za pomembne interese, ki jih varujemo.
Tak kolektiv je največji uspeh. A ni samoumeven. Odgovornost, da ga ohranjamo, gradimo in negujemo, je na vsakem od nas. Kot je na nas tudi izbira, ali bomo za vse uspehe in vse, kar nam je prineslo leto 2024, hvaležni ali razočarani glede na to, da vseh ciljev še nismo dosegli. Ker pa smo si državne odvetnice in državni odvetniki za svoje poslanstvo izbrali varovanje najpomembnejših interesov države, ne dvomim, da bo naša izbira enotna in da bomo ne glede na izčrpanost in občasno brezvoljnost še naprej izbirali vztrajnost in optimizem. Pomemben interes države je namreč tudi močno in stabilno pravobranilstvo. Naše nadaljnje uspešno in predano delo bo najboljši dokaz za to.
Ko zdaj prebiram te vrstice, opažam, da se je začetna tesnoba umaknila občutku hvaležnosti vsem našim zaposlenim in ponosu na trud in dosežke, ki so zaznamovali leto 2024 in ki so predstavljeni v letnem poročilu, ki je pred vami. Zaznavam tudi povsem nenadejano veselje ob spoznanju, da sem vendarle lahko uporabila stavek: »Uspelo nam je!«. Še dobro, da sem ga povadila v letošnjem predgovoru, ker imam močan občutek, da ga bo vseboval tudi naslednji.
Pustimo se presenetiti, a optimizem vsekakor velja.
dr. Ana Kerševan
generalna državna odvetnica