Intervju z generalno državno odvetnico

Generalna državna odvetnica dr. Ana Kerševan je v intervjuju za Dnevnikov objektiv med drugim izpostavila vlogo Državnega odvetništva Republike Slovenije kot varuha prava.

"Grozili so nam, da nas bodo ukinili, če se ne nehamo upirati"

Dr. Ana Kerševan je bila lani imenovana za generalno državno odvetnico in s tem tudi državno funkcionarko. Pred tem je bila od leta 2019 na državnem odvetništvu zaposlena kot višja državna odvetnica in je bila javna uslužbenka, čeprav je tako kot drugi s tem statusom opravljala enako delo kot kolegi, ki po stari zakonodaji še vedno služijo osemletni funkcionarski mandat. Zaradi tovrstne dvotirnosti so državni odvetniki izpadli iz (trenutno začasno umaknjenega) predloga zakona, ki naj bi uredil plače večine pravosodnih funkcionarjev.

Položaj državnih odvetnikov se je skupaj z odsotnostjo varovalk, ki bi preprečevale samovoljo vlade, kot izrazito uslužbenski pokazal tudi v času tretje Janševe vlade, ki je državno odvetništvo silila k vlaganju tožb zoper izpostavljene protivladne protestnike. Takrat je na državno odvetništvo prišel tudi klic, naj se ne upirajo preveč, saj jih bodo sicer ukinili. Za to je dovolj že navadna večina v parlamentu. Ana Kerševan, ki sicer meni, da je njen predhodnik po svoji najboljši vesti izbiral med več slabimi možnostmi, zato želi spremembe. Sicer se bo pred podobno izbiro lahko znašla tudi sama.

Državni odvetniki, tudi tisti, ki imate funkcionarski status, ste izpadli iz predloga zakona, ki sodnikom in tožilcem prinaša začasni mesečni dodatek 600 evrov bruto, čeprav je bil sprva dodatek napovedan za vse pravosodne funkcionarje. Je bila prav dvotirnost državnih odvetnikov, torej da imajo nekateri državni odvetniki status javnega uslužbenca, drugi pa po stari zakonodaji še služijo funkcionarski mandat, razlog, da ste izpadli?

Mislim, da je bil glavni problem prav v tem. Včeraj sem govorila s pravosodno ministrico (z generalno državno odvetnico smo se pogovarjali v sredo, op. p.), ki je sicer podprla prizadevanja, da bi bili tudi naši funkcionarji upoštevani v predlogu zakona. Ampak pojasnjeno nam je bilo, da bi to dejansko odprlo več problemov, kot bi jih rešilo. Tudi če bi se za funkcionarje položaj izboljšal, bi bilo treba rešiti še položaj drugih, ki so javni uslužbenci in imajo seveda pravico, da so za enako delo popolnoma enako plačani. Zato se trenutno razmišlja v smeri, da bi plače enotno rešili v okviru novega pravosodnega plačnega stebra. Zdaj smo izpadli prav zaradi naše dvotirnosti in to nas skrbi. Za to ni kriva aktualna vlada, niti mi sami. Vseeno pa ne more biti rešitev, da izpademo, ker je z nami pač preveč težav. Vztrajali bomo, da se naš položaj uredi.

Pred dnevi ste napovedali, da se boste odločno uprli. Že zdaj ali v sklopu postavljanja pravosodnega plačnega stebra?

Nezadovoljstvo, ker smo ostali spregledani, je med državnimi odvetniki precejšnje. Možnosti so različne. Nekateri omenjajo tudi možnost tožb, ki bi bile povsem utemeljene. Dokler obstaja možnost, da svoj položaj rešimo v okviru pravosodnega stebra, bomo seveda poskusili z dialogom.

Ali se ta dvotirnost čuti tudi pri konkretnem delu državnih odvetnikov? Spreminjanje zakonodaje je spremljala bojazen, da bo v situaciji, ko bo treba sprejeti pomembno odločitev, mogoče čutiti razliko med statusom funkcionarja in javnega uslužbenca …

Funkcionarji imajo precej večjo odgovornost, ker odgovarjajo in se morajo odločati o interesih višje kategorije. Takšne interese varujemo tudi mi. Ena temeljnih nalog državnega odvetništva je krepitev pravne države. Prisežemo, da bomo varovali ustavne interese, premoženjske interese, torej proračun, ki je ustavna kategorija, javni interes, ugled države … Smo samostojni zastopnik javnega interesa v upravnem sporu. Vse to so tipične funkcionarske naloge, prav tako je država na nas prenesla oblastno funkcijo zastopanja pred sodiščem, ta pa je po naravi funkcionarska. Javnouslužbenske naloge so drugačne, gre za uradniška dela, oblikovanje politik, inšpekcijske postopke … Vezanost na navodila je pri javnih uslužbencih nekaj bolj naravnega, pri nas pa mora biti zagotovljena samostojnost pravnega razmišljanja. Prav tako ne smemo biti podvrženi sankcijam, če sprejmemo neko strokovno odločitev. To je pomembno, v tem segmentu moramo biti samostojni. Državni odvetniki podamo pravno oceno, ki ne sme biti obremenjena z vprašanjem, kdo je nad nami, katera vlada je na oblasti. Toda zakon o državnem odvetništvu nas v določenih primerih veže na navodila vlade. To se je denimo pokazalo pri tožbah zaradi protestnih shodov, ko nam s pravnimi argumenti ni uspelo preprečiti vladnega navodila.

Primernejše bi bilo torej, da bi državni odvetniki ohranili funkcionarski status, seveda tudi v povezavi s spremembo zakona o državnem odvetništvu. Na relaciji stranka – sodišče bi morali biti mi tisti branik pred zlorabo prava, zato moramo biti v enakovrednem položaju z drugimi državnimi funkcionarji, da je zagotovljena enakost orožij. Tega kot javni uslužbenci nimamo. Problem pa je tudi odškodninska odgovornost. Funkcionar je utelešenje države in zato za njegova ravnanja in odločitve odgovarja država. To velja tudi za pravosodne funkcionarje. Tudi oni, na primer sodniki, so toženi, a je sodna praksa ustaljena v stališču, da ne morejo biti odškodninsko odgovorni. Ne govorimo o odgovornosti za eklatantne kršitve prava, ampak o pravnem odločanju, ki nekomu ni všeč. Javni uslužbenec pa osebno odgovarja in dogaja se, da državne odvetnike in odvetnice vse pogosteje odškodninsko tožijo, zgolj zato, ker so opravljali svoje delo.

Je bila že izrečena kakšna sodba? Kako sodišča razumejo odgovornost državnih odvetnikov?

Ne, vlaganje tožb se je začelo šele v preteklem letu. Se pa bojimo, da bo tega vse več. Če ti nad glavo visi odškodninska tožba, je to velik pritisk pri delu.

Je torej državni odvetnik kot javni uslužbenec bolj ranljiv od državnega odvetnika funkcionarja?

Bolj ranljiv in manj samostojen. Ker je manj samostojen, je lahko tudi manj učinkovit pri izvajanju nalog, torej pri varovanju vseh pomembnih interesov.

Ali se to kaže tudi v konkretnih primerih? Imajo predstavniki politične oblasti večji uspeh pri uveljavljanju svojih hotenj takrat, ko ima državni odvetnik, ki je prevzel njihov primer, status javnega uslužbenca?

Večina državnih odvetnikov, ki so javni uslužbenci, je imela prej status funkcionarja, tako da se še ni povsem »usedlo«, da smo vedno bolj javni uslužbenci. Državni odvetniki ravnamo tako, kot interesi, ki jih varujemo, terjajo od nas. Seveda se pojavijo tudi pritiski. Dobimo občutek, da stranka želi, da podpremo kakšen pravni posel, da podamo pozitivno pravno mnenje … Imeli smo tudi primere, zaradi katerih smo se šli pogovorit na komisijo za preprečevanje korupcije ali tožilstvo. Pritiski so prisotni. So sicer redki in praviloma z našimi strankami zelo dobro sodelujemo, a ko se zgodijo, lahko posežejo prav v temelj načela pravne države.

Kako hudi so lahko ti pritiski? Recimo v času tretje Janševe vlade, ki je zahtevala vložitev tožb proti posameznim protestnikom?

To je bil verjetno najtežji primer. V času protestov je bilo v javnosti razumljeno, da smo mi tisti, ki izvršujejo voljo oblasti, in da smo popolnoma pasivni. Ampak slika ni bila takšna. Vezani smo bili na navodila in na zakon. Slednji nas zavezuje, saj ni protiustaven, čeprav ima pomanjkljivosti. Državni odvetniki smo lahko postavljeni v položaj, ko moramo delati v skladu z zakonom, ampak proti svojemu pravnemu prepričanju. Če bi šli preko zakona, bi šlo za kršitev službenih obveznosti.

Bi lahko v zadnjih dveh letih kdaj ravnali drugače, če bi imeli izključno funkcionarski status?

Varovalka bi morala biti tudi v zakonu. Glavni problem je zakon, ampak tudi če bi zakon varovalko vseboval, lahko tako pomembno pristojnost po sami naravi učinkovito izvršuje samo funkcionar. Od javnih uslužbencev se precej bolj pričakuje, da so podrejeni navodilom. To, da se sicer usklajujemo s strankami, na primer s posameznimi ministrstvi, sicer ni nič nenavadnega in temu ne nasprotujemo. Vlada mora imeti dostop do sodišč. Ampak naša pristojnost je na pravnem področju, kjer morajo naši argumenti tudi nekaj veljati. Kar je težko, če ni enakosti orožij.

Neformalno smo izvedeli, da so se v času tretje Janševe vlade dogajali tudi neposredni klici politikov na sedež državnega odvetništva, da je prihajalo do groženj s konkretnimi posledicami …

Tudi sama sem bila seznanjena s tem, da je prišel kakšen klic, naj se nehamo upirati, sicer nas bodo ukinili. Državno odvetništvo namreč ni ustavna kategorija, ustanovljeni smo z zakonom, kar pomeni, da nas lahko državni zbor z zakonom in navadno večino tudi ukine. Kar bi bilo sicer po mojem mnenju pogubno za državo. Na državnem odvetništvu so zbrana desetletja izkušenj ljudi, ki so specializirani za zastopanje države. Ne predstavljam si, kako bi to delovanje prenesli na druge, morda zasebne odvetnike, ne da bi bil vsaj kršen videz nepristranskosti, če stroškovnih posledic in pomanjkanja primerljivih strokovnih izkušenj sploh ne omenjam. Lahko bi nas tudi preselili pod kakšno ministrstvo, s čimer bi nas ohromili. Ne predstavljam si, kako bi lahko kot zastopnik javnega interesa tožili organ, ki smo mu hkrati podrejeni. Vse to odpira vprašanje, zakaj državno odvetništvo kot edini organ znotraj pravosodja ni ustavna kategorija.

Kakšen kompromis z vlado ste na koncu sklenili, da ste proti Jaši Jenullu nazadnje vendarle vložili tožbe zaradi njegove vloge na protestih, četudi tega sprva niste hoteli storiti, ker ste ocenjevali, da gre za zastraševanje? Jenull je dejal, da bi ga tožba v višini 35.000 evrov lahko finančno uničila. Razmišljal je, da bi moral prodati stanovanje, če bi jo izgubil. To dogajanje je imelo nazadnje, po menjavi vlade, posledico, da vaš predhodnik, generalni državni odvetnik Jurij Groznik, ni bil ponovno imenovan.

Vložitev tožb ni bil za nas nikakršen kompromis. Ko prejmemo sklep vlade, nas zakon zavezuje, da ga upoštevamo. Nismo imeli manevrskega prostora, smo pa apelirali na notranje ministrstvo in izrazili vse svoje zadržke, da lahko te tožbe pomenijo nedovoljen poseg v človekove pravice, da imajo zastraševalen učinek, da gre na neki način za SLAPP-tožbe (zastraševalne strateške tožbe zoper sodelovanje javnosti, op. p.), da je zakon o javnih zbiranjih v spornem delu po naši oceni neustaven, ker določa posledico, ki je nesorazmerna, nepredvidljiva … Ker nimamo te pristojnosti, nismo mogli zahtevati ocene ustavnosti zakona, smo pa opozarjali. Od ministrstva za notranje zadeve smo prejeli več kot trideset zahtevkov za tožbe, na koncu pa smo vložili tri. Toda tudi to ni bil kompromis, temveč nas je zakon potisnil ob zid.

Ali ima državno odvetništvo možnost, da vsaj sproži kakšen postopek, če je prisiljeno zastopati neko pravno sporno stališče?

Trenutno ne. V okviru sprememb zakona o državnem odvetništvu, ki jih želimo doseči, pa se pogovarjamo tudi o tej možnosti. Ob prijavi za generalno državno odvetnico sem seveda tudi razmišljala, kako ravnati v podobnih primerih, če se zakon ne bo spremenil. Samorefleksija je nujna, tudi na ravni organa. Mislim, da bi na strokovnem kolegiju najprej poskusila poenotiti mnenje, sicer pa bi, če ne bi bilo mogoče zagotoviti enotnega ravnanja v vseh zadevah – posamezni državni odvetniki so namreč pri opravljanju nalog zastopanja samostojni –, lahko zadeve prepisala nase, ker ima generalni državni odvetnik takšno pristojnost. Ravnala bi skladno z enotnim strokovnim mnenjem našega organa in bi pač tvegala, da me potem razrešijo, recimo iz razloga nesposobnosti. Slednje je nato mogoče izpodbijati v upravnem sporu, v katerem bi lahko dokazovala, da sem ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Skratka, generalna državna odvetnica ima predvsem možnost, da nastavi vrat?

To je ena od možnosti, da.

Zdi se, da gre za težko izbiro, pred kakršno je bil postavljen tudi vaš predhodnik. Če bi se na tak način uprl prejšnji vladi, bi ga razrešili. Tako pa ga ni hotela imenovati nova vlada …

Na mizi je bilo samo več slabih možnosti in mislim, da je moj predhodnik po svoji najboljši vesti izbral tisto, za katero je menil, da je najmanj slaba. Tudi sama sem razmišljala, kaj bi lahko naredili drugače. Zavedati se moraš, da smo na tovrstnih funkcijah vsi zamenljivi. Je pa lažje ocenjevati stvari za nazaj. Treba je upoštevati tudi, da je v zakonu še vedno nesprejemljiva rešitev, da je za generalnega državnega odvetnika lahko imenovan tudi kdo zunanji, zunaj vrst državnih odvetnikov, ki bi lahko zamenjal generalnega ob njegovi razrešitvi.

Večkrat ste omenili, da je ena od nalog državnega odvetništva varovanje javnega interesa. Vemo, da imate na tem področju posebne pristojnosti v nekaterih primerih, denimo pri varovanju koristi otrok v določenih postopkih. Bi lahko to načelo razširili na svoje delovanje v celoti? Zakaj v nekaterih primerih zastopate javni interes, v drugih pa interes posameznega ministrstva, če ne celo posameznega politika?

Za varovanje javnega interesa skrbimo v vseh zadevah. Če zastopamo stranko, svetujemo, kaj je v skladu s pravom in z javnim interesom, vseeno pa v teh primerih nekih samostojnih pristojnosti varovanja javnega interesa nimamo. V posebnih primerih pa imamo res posebne pristojnosti. V okviru zakona o nepravdnem postopku nas včasih sodišče pozove k sodelovanju, če meni, da je pri obravnavi ranljivih kategorij – tudi otrok, kot ste omenili – primerno, da zastopamo centre za socialno delo. Namen je višja stopnja varstva koristi otrok, kar spada v okvir varovanja javnega interesa. Posebna in zelo pomembna pa je tudi institucionalna pristojnost državnega odvetništva, da v upravnem sporu nastopa kot samostojni zastopnik javnega interesa, če ugotovi, da je bil z nekim upravnim aktom prekršen zakon v škodo javnega interesa. Takrat lahko v upravnem sporu vložimo tožbo proti organu, ki je tak akt izdal, in zahtevamo njegovo odpravo.

Ali tega načela ni bilo mogoče prenesti na vaše poskuse upiranja tožbam zoper protestnike, da bi prav tako zaščitili javni interes pred samovoljo oblasti?

Ne, v takšnih primerih, ko smo le zastopniki stranke, ministrstva, samostojnih pristojnosti nimamo. V posebnih primerih pa smo mi stranka v postopku in le tu smo popolnoma samostojni.

Kako pa ste se odločali v primeru hrvaškega pevca Thompsona, ko ste ob presojanju prepovedi koncerta zaščitili javni interes?

To je bil značilen primer našega ščitenja javnega interesa v okviru posebnih pristojnosti, ki jih imamo. Kot veste, je ministrstvo za notranje zadeve (leta 2020 pod vodstvom ministra Aleša Hojsa, op. p.) s svojo odločbo odpravilo prepoved tega koncerta. Pred tem ga je prepovedala upravna enota Maribor, ker je ocenila, da se bo tam poveličevalo ustaštvo, mi pa smo s tožbo napadli odločbo ministrstva. Ocenili smo, da se odločba ministrstva za notranje zadeve lahko razume kot izraz strpnosti oblasti do takih prireditev in da je bilo že s tem poseženo v človekovo dostojanstvo, ki je ustavna kategorija. Ocenili smo, da je že s tem nastala škoda. Nedopustno se nam je zdelo že to, da se je odločba ministrstva lahko tolmačila v smislu, da bi tak izvajalec lahko dobil dovoljenje. Vendar nam sodišče pri tem ni ugodilo. Odločilo je, da bi škodljive posledice nastale samo, če bi koncert bil, sicer pa ne. Mi pa smo že iz odzivov javnosti v medijih zaznali nelagodje žrtev in svojcev žrtev ustaškega režima. Že ko se je začelo govoriti o tem koncertu, je bilo po naši oceni očitno prizadeto človekovo dostojanstvo.

V medijih ravnokar poteka debata o napovedanem ptujskem koncertu pevke Cece, vdove in podpornice vojnega zločinca Arkana. Bi bilo tudi v tem primeru treba zavarovati javni interes?

Situacija se sliši podobno, a je treba seveda presoditi, ali je glede ključnih okoliščin povsem primerljiva. Kolikor sem seznanjena, tega v konkretnem primeru še nismo preverjali in tudi ne vem, ali smo v zvezi s tem prejeli kakšno pobudo javnosti.

Kako ravnate, ko ste zaprošeni za pravno mnenje? Doživljate pritiske tudi v teh primerih? Potrebuje kdo iz državnih organov vaše pravno mnenje za to, da pokrije svoja potencialno sporna ravnanja?

V večini primerov zelo iskreno vprašajo za nasvet in kot rečeno, s strankami večinoma tudi zelo dobro sodelujemo. Včasih pa res dobimo občutek, da bi kdo rad predvsem neko pravno kritje. Zgodilo se je že, da smo izdali kakšno negativno mnenje, pa smo prejeli dodatno vprašanje, ali se ne bi dalo mnenja vseeno spremeniti. Naročnik si je očitno želel drugačnega mnenja. Na to se ne oziramo, vedno izdamo neodvisno pravno mnenje, ker smo predvsem varuhi prava. Naš naziv se je s spremembo zakona leta 2017 žal spremenil iz državnega pravobranilstva v državno odvetništvo. Če bi se poimenovanje spremenilo nazaj v pravobranilstvo, bi se jaz prva podpisala pod to, ker to ime najbolj jasno opiše, kaj je naše poslanstvo.

Povedali ste, da si želite sprememb zakona o državnem odvetništvu. Ste se sestali s pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan na to temo? So vam pripravljeni prisluhniti?

Zakon iz leta 2017 ima zelo dobre cilje. Eden od njih je bil povečati našo samostojnost, učinkovitost in preprečiti nedovoljene politične pritiske. Na nekaterih področjih je nedvomno povečal našo samostojnost. Ukinjena so bila denimo usmeritvena navodila strank. Zelo okrepljena je tudi naša svetovalna funkcija. Pri nekaterih ciljih pa zakon ni uspel. Izpostavljenosti nedovoljenim pritiskom politike ni odpravil. In čeprav so ti primeri, kot sem že omenila, izjemno redki, so izjemno problematični. Žal doslej tudi ni bilo politične volje za naslovitev sistemskih vprašanj o položaju državnega odvetništva. Ta vprašanja smo zdaj odprli v pogovorih s pravosodno ministrico. Z njo smo se že srečali in imeli smo zelo tvoren pogovor. Dobro razume naš položaj in naše dileme. Tega sem zelo vesela.

Je možna povrnitev funkcionarskih statusov ali pa vpis državnega odvetništva v ustavo?

Po mojem mnenju dejstvo, da nismo vključeni v ustavo, prinaša tveganja. Z ministrico pa smo se pogovarjali predvsem o tem, da bi morali ponovno postati funkcionarji. Ta status bi nam, v povezavi s spremembo zakona, omogočil, da bi bili dejansko učinkovit branik pravne države.

Ob tem moram pripomniti, da položaj javnega uslužbenca seveda ni slab. Veliko je tudi raznih dodatkov, denimo za delovno uspešnost, za znanstvene naslove, upoštevajo se presežne ure, in marsikdo reče, naj raje vse pustimo pri miru in se ne oglašamo preveč. To so seveda čisto legitimni pomisleki, a prizma je popolnoma napačna. Pravilno vprašanje je, kako mora biti sistemsko zasnovano zastopanje države pred sodišči, da bo zagotovljena najvišja kakovost zastopanja in da bo hkrati varovan širši javni interes. To pa ponuja funkcionarski položaj. O tem ne le da se ne smemo bati spregovoriti, temveč smo na to dolžni opozarjati. Vlada pogosto poudarja, da si prizadeva za krepitev pravne države in zaupanja v pravosodje, in sprememba zakona zasleduje prav te cilje. Pomembno je tudi, da sprememba statusa ne bi imela posledic za javne finance, saj ne dobivamo nobenih dodatnih privilegijev, kvečjemu izgubljamo nekatere dodatke. Izkušnja s tožbami zoper protestnike je jasno pokazala, da je sprememba nujno potrebna, stroka pa je spremembi v javne uslužbence tako ali tako jasno nasprotovala že pred uveljavitvijo sedanjega zakona. Utemeljenih razlogov proti spremembi torej ni.

Pogovarjate se s pravosodno ministrico, vprašanje pa je, ali gre za tako pomembna vprašanja, da je treba doseči tudi enotnost vlade in predsednika vlade.

Spremembe je smiselno uskladiti na ravni vlade, saj večinoma pred sodišči zastopamo ministrstva oziroma vladne organe. Radi bi se pogovorili z ministri in seveda tudi s premierjem dr. Robertom Golobom, da bi mu predstavili naše poglede. Sama sem mu že pisala in izrazila željo, da bi se sestala. Ni še odgovoril.

Kako na vašo javno podobo učinkuje zastopanje Slovenije pred evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu?

Slika našega zastopanja Slovenije pred mednarodnimi sodišči, ki je ustvarjena v javnosti, ne odraža realnosti. Statistika postopkov pred ESČP je dobra. Slovenija je zaradi kršitve evropske konvencije o človekovih pravicah obsojena v manj kot štirih odstotkih primerov. Drastično je upadlo tudi število pritožb. Številnejše so bile v obdobju po tranziciji, ker so bile zaznane tudi kakšne sistemske kršitve, denimo izbrisani, dolgotrajno sojenje, neprimerne razmere v zaporih, zdaj pa je teh kršitev manj. Ko Slovenija v sodnih postopkih izgubi, se sicer s prstom pokaže na državno odvetništvo, a v zadevah pred ESČP ni šlo za napake v našem zastopanju. Zadeve so bile pravno izgubljene že veliko prej. Del našega poklica pa je, da smo do strank lojalni. Na nikogar ne kažemo s prstom in pač nastavimo hrbet, tudi ko organi, ki jih zastopamo, sprejemajo slabe odločitve.

Tak primer je bil najbrž pri izbrisanih, pri sodbi Kurić v okviru velikega senata ESČP iz leta 2012? Ste na tedanjem pravobranilstvu vedeli, da bo zadeva za Slovenijo izgubljena, a ste morali vseeno zastopati državo, ki je vztrajala pri zavračanju izbrisanih?

Ne morem točno reči, kaj so takrat pravobranilci predvidevali vnaprej. Gotovo pa je to eden od večjih in pomembnejših primerov. V primeru izbrisanih še zdaj potekajo posamezni sodni postopki. V teh postopkih je tudi za državnega odvetnika težko. Veš, kdo ti stoji nasproti, veš, da so ljudje v stiski. Ko sem šla sama na te sodne obravnave, mi ni bilo prijetno. Predstavljala sem obraz države, ki je tem ljudem pred toliko desetletji povzročila krivico. Sam sicer s tem nimaš nič, prenašati pa moraš tudi negativne opazke. To ni prijetno, je pa del našega poklica. Kot državni odvetniki se moramo samo potruditi, da so tam, kjer je ugotovljeno protipravno ravnanje, izplačane pravične odškodnine. V tej smeri smo tudi pogosto ponujali in sklepali poravnave. Prizadevali smo si tudi za pogoje izplačila, ki so bili ugodnejši za oškodovance, kot je določal zakon, če so nam finance to dopuščale. Prišli smo jim naproti. Seveda pa smo bili dolžni zahtevkom ugovarjati glede škode, za katero država po naši oceni ne odgovarja, in sodišča so nam glede številnih ugovorov tudi pritrdila.

Prej ste pripovedovali o zastopanju države pred mednarodnimi sodišči, denimo v Strasbourgu. Kako pa imajo urejeno zastopanje v drugih državah, ne le pred mednarodnimi sodišči, ampak na splošno v funkciji, ki jo pri nas opravlja državno odvetništvo?

V posameznih državah so ureditve zelo različne. Ureditev ni tako poenotena kot recimo pri sodnikih ali tožilcih. Ponekod so državna odvetništva zelo močna, samostojna so in imajo tudi končno besedo pri vodenju postopkov. Marsikje so organi s primerljivimi nalogami tudi vpisani v ustavo, recimo na Hrvaškem, na Irskem, Cipru, v Grčiji, na Malti … Spet drugje so to organi v sestavi ministrstev in imajo manjša pooblastila. Modeli so zelo različni, odvisni so predvsem od pravne tradicije v posamezni državi. Upoštevati je treba tudi, kakšne vrste zadev se obravnavajo. Pod našo pristojnostjo so zastopanja na nacionalnih sodiščih vseh vrst in stopenj, na tujih in mednarodnih sodiščih ter v mednarodnih in tujih arbitražah. Odprtih imamo približno oseminosemdeset tisoč zadev, zaposlenih pa imamo okrog sto pravnikov. Med njimi je okoli sedemdeset državnih odvetnikov in višjih državnih odvetnikov, preostali pa so kandidati za državne odvetnike. Vse zadeve sicer niso kompleksne, a vendar število sporov z milijonskimi vrednostmi narašča. Skupni znesek odprtih zahtevkov proti državi pred nacionalnimi sodišči je blizu milijarde evrov, v investicijskih arbitražah pa blizu 700 milijonov evrov. Lani so bile samo na področju civilnih in gospodarskih sporov zaključene zadeve v skupni vrednosti okrog 310 milijonov evrov. Pri tem nam je uspelo obvarovati okrog tri četrtine davkoplačevalskih sredstev, to je več kot 230 milijonov evrov.

Hiter izračun pokaže, da je odprtih več kot tisoč zadev na enega državnega odvetnika. Imate težave s preobremenjenostjo? Bi potrebovali več sodelavcev?

Kot rečeno, so nekatere zadeve rutinske, mnogo pa jih je zelo kompleksnih, tako da smo precej obremenjeni. Okrepitve bi potrebovali predvsem pri mlajših sodelavcih. Pri nas se bo večja generacija odvetnikov čez deset ali petnajst let upokojila. Odliv bo ogromen in najpozneje takrat bomo potrebovali mlajše usposobljene ljudi.

Debate o kadrovski politiki v javnem sektorju so povsod aktualne. Je tudi na vašem področju za mlade pravnike atraktivnejša zaposlitev pri zasebnem odvetniku kot na državnem odvetništvu?

Tam gotovo lahko dobijo višjo plačo. Plače so v zasebnem sektorju pač boljše. Težko jim tudi ponudimo boljše delovne pogoje, saj tudi pri nas ogromno delamo. Sama se trenutno ne spomnim konca tedna, ko ne bi delala. Odločitve pa so odvisne tudi od tega, česa si mlad pravnik želi. Sama sem bila denimo ena tistih, ki so si želeli delati v zasebnem sektorju. Delala sem v odlični odvetniški pisarni. A nisem čutila, da je to tisto, kar me zares izpolnjuje. Potem sem delala kot strokovna sodelavka na sodišču in šele tedaj sem ugotovila, da si v resnici želim delati v javnem delu pravosodja. Delati za državo je odgovorno delo in tudi velik privilegij. V tem je treba iskati motivacijo. Dela je veliko, naloge so zahtevne, zelo si izpostavljen, manj imaš manevrskega prostora. Zasebni odvetnik lahko najame nadomestnega odvetnika, lahko zavrne stranko, lahko koga hitro zaposli … Mi ne moremo storiti ničesar od tega. Pripada zadev ne določamo sami, ljudi ne moremo tako hitro dobiti. Poganja nas drugačna motivacija. Delo državnega odvetnika moraš imeti rad. Prejšnji teden je pri nas zapriseglo deset višjih državnih odvetnikov. Pomislili bi, da zaprisežejo ljudje, ki so na začetku kariere. A njihova skupna delovna doba izključno na državnem pravobranilstvu oziroma državnem odvetništvu v resnici znaša skoraj 222 let. To so lojalni, izkušeni ljudje, ki radi opravljajo delo državnih odvetnikov. In to zavest si želimo vzgajati tudi pri mlajši generaciji.

Poudarki iz intervjuja:

• Zakon o državnem odvetništvu nas v določenih primerih veže na navodila vlade. To se je denimo pokazalo pri tožbah zaradi protestnih shodov, ko nam s pravnimi argumenti ni uspelo preprečiti vladnega navodila.
• Na relaciji stranka – sodišče bi morali biti mi tisti branik pred zlorabo prava, zato moramo biti v enakovrednem položaju z drugimi državnimi funkcionarji, da je zagotovljena enakost orožij. Tega kot javni uslužbenci nimamo.
• Državni odvetniki smo lahko postavljeni v položaj, ko moramo delati v skladu z zakonom, ampak proti svojemu pravnemu prepričanju. Če bi šli preko zakona, bi šlo za kršitev službenih obveznosti.
• V primeru izbrisanih še zdaj potekajo posamezni sodni postopki. V teh postopkih je tudi za državnega odvetnika težko. Veš, kdo ti stoji nasproti, veš, da so ljudje v stiski.
• Del našega poklica je, da smo do strank lojalni. Na nikogar ne kažemo s prstom in pač nastavimo hrbet, tudi ko organi, ki jih zastopamo, sprejemajo slabe odločitve.
• Po mojem mnenju dejstvo, da nismo vključeni v ustavo, prinaša tveganja. Z ministrico smo se pogovarjali predvsem o tem, da bi morali ponovno postati funkcionarji. Ta status bi nam, v povezavi s spremembo zakona, omogočil, da bi bili dejansko učinkovit branik pravne države.