ESČP v zadevi SIP nepremičnine d.o.o. proti Sloveniji odločilo, da je pritožba neutemeljena

V pritožbeni zadevi SIP nepremičnine proti Sloveniji (št. 26267/22) je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) dne 23. oktobra 2025 soglasno odločilo, da je pritožba očitno neutemeljena in zato nedopustna.

Pritožnica, gospodarska družba SIP nepremičnine, d. o. o., Ljubljana, je zatrjevala kršitve konvencijskih pravic v zvezi z dvema gospodarskima sporoma pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Prvi, dodeljen sodniku K., se je začel v letu 2014 (spor iz leta 2014), drugi, dodeljen sodnici V., pa v letu 2018 (spor iz leta 2018). Sodnica V. je v oktobru 2018 odločila, da se spora združita v skupno obravnavanje in da vodilni postane spor iz leta 2018. V obeh sporih je šlo za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe za kompleks kinodvoran Kolosej v Ljubljani.

Pritožnica je trdila, da ji je bila z določitvijo spora iz leta 2018 za vodilnega kršena pravica do zakonitega (naravnega) sodnika. Tozadevna odločitev sodnice V., ki je temeljila na določbi letnega razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2018, po kateri se v primeru, ko je bila odločitev o združitvi več zadev sprejeta po tem, ko so bile posamezne zadeve že dodeljene več sodnikom, vse zadeve dodelijo sodniku, ki je sprejel sklep o združitvi zadev, naj bi bila v izrecnem nasprotju s 161. členom Sodnega reda in drugim odstavkom 23. člena URS. Po mnenju pritožnice je bila sodnica V. tudi pristranska, saj naj bi bila že vnaprej odločena ugoditi zahtevku na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe.

ESČP je presojalo, ali je bila z določitvijo spora iz leta 2018 za vodilnega pritožnici kršena pravica do sojenja pred sodiščem, ustanovljenim z zakonom, in ali je bilo sodišče, ki je odločalo o sporih, neodvisno in nepristransko, kot to zagotavlja in zahteva prvi odstavek 6. člena EKČP.

Ugotovilo je, da so bila ustrezna pravila o imenovanju sodnikov in dodeljevanju zadev v primeru njihove združitve določena vnaprej in objavljena, ter da ni sporno, da je bil spor iz leta 2018 dodeljen sodnici V. v skladu z domačo zakonodajo, s čimer je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 6. člena Konvencije. Ugotovilo je tudi, da Zakon o sodiščih in Sodni red vsebujeta splošne določbe, ki urejajo postopkovna vprašanja, in izrecno dopuščata, da se nekateri postopkovni vidiki uredijo z letnim razporedom sodnikov. Upoštevajoč, da Sodni red ureja izključno le primer, ko o združitvi zadev odloči sodnik, ki mu je dodeljena starejša zadeva, je ESČP sprejelo argument Vlade, da je treba zadevno določbo Sodnega reda brati in razlagati celovito, ob upoštevanju relevantnega letnega razporeda sodnikov in 300. člena Zakona o pravdnem postopku, ki pravice odločiti o združitvi zadev v skupno obravnavo ne omejuje na sodnika, ki vodi starejšo zadevo. ESČP je ugotovilo, da relevantni letni razpored določa posebna pravila o dodeljevanju zadev in postopkovnem obravnavanju združevanja zadev, s čimer se izvaja splošni okvir, vzpostavljen v Sodnem redu in Zakonu o pravdnem postopku, in sklenilo, da določba letnega razporeda za leto 2018, po kateri se združene zadeve dodelijo sodniku, ki je odločil o njihovi združitvi, ni bila v nasprotju s 161. členom Sodnega reda, temveč je to določbo izvajala in operacionalizirala. Hkrati je izpostavilo, da sta bila oba spora že v začetku naključno dodeljena različnima sodnikoma v skladu z določbami nacionalnega prava, zato odločitev enega od tako določenih sodnikov, da se zadevi združita, ob upoštevanju vseh okoliščin primera ni bila v nasprotju z omenjenim namenom veljavnih nacionalnih pravil o dodeljevanju zadev.

Domnevno pristranskost sodnice V. je ESČP presojalo z uporabo subjektivnega (osebno prepričanje in vedenje posameznega sodnika) in objektivnega testa (ali je sodišče samo, med drugim tudi po svoji sestavi, zagotavljalo dovolj jamstev za izključitev vsakršnega upravičenega dvoma glede svoje nepristranskosti). Glede objektivnega testa se je sklicevalo na svoje ugotovitve in zaključke v zvezi z domnevno kršitvijo pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča, glede subjektivnega testa pa ugotovilo, da je glede domnevne pristranskosti sodnice V. že Višje sodišče v Ljubljani zaključilo, da so tozadevne trditve pritožnice temeljile zgolj na njenem nestrinjanju s sodničinim vodenjem postopka in njeno pravno presojo, in da ne vidi razloga, da bi odstopilo od te ugotovitve.