V zadevi Attems ESČP dalo prav Sloveniji

ESČP je danes odločilo o pritožbi pravnih naslednikov nekdanjega industrialca in veleposestnika Ferdinanda Attemsa, s katero so zatrjevali kršitev prvega odstavka 6. člena (pravica do poštenega sojenja), 1. člena k Protokolu št. 1 h Konvenciji (pravica do mirnega uživanja premoženja) ter 13. člena Konvencije (pravica do učinkovitega pravnega sredstva).

Do kršitev naj bi prišlo v postopkih odločanja o vračilu premoženja (vračilo gradu Olimje ter gradu Podčetrtek s pripadajočimi posestmi), ki je bilo po 2. svetovni vojni zaplenjeno njihovim pravnim prednikom. Pritožniki naj bi imeli legitimno pričakovanje, da jim bo premoženje vrnjeno na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in sodne prakse, vendar je bil njihov zahtevek zavrnjen. Pritožniki so namreč v treh sodnih okrajih z zahtevkom za vračilo (drugega) zaplenjenega premoženja uspeli, v postopku pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, ki je bil predmet pritožbe pred ESČP, pa ne, čeprav naj bi vsa štiri sodišča odločala na podlagi identičnega dejanskega stanja in istih predpisov. Pritožnikom je bilo sporno premoženje najprej vrnjeno s pravnomočnim sklepom, ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, a je kasneje (tudi na podlagi ustavne pritožbe, ki jo je vložilo tedanje Državno pravobranilstvo) prišlo do drugačne odločitve Ustavnega sodišča; tej je v nadaljevanju sledilo tudi Vrhovno sodišče. Ker je slednje v ponovnem odločanju zahtevek pritožnikov za vračilo zaplenjenega premoženja zavrnilo, jim je bila s tem dokončno odvzeta pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja, saj drugega (upravnega) postopka zaradi poteka rokov niso več mogli sprožiti.

Pritožniki so pred ESČP zahtevali povračilo nepremoženjske škode, in sicer v višini 30.000 EUR za vsakega izmed njih (skupno 90.000 EUR), ter povračilo premoženjske škode v višini 11,1 mio EUR, ki jim naj bi nastala kot posledica kršitve Konvencije v postopkih pred slovenskimi sodišči.

ESČP je z današnjim sklepom pritožbo v celoti razglasilo za nesprejemljivo. Odločilo je, da je pritožba v delu, ki se nanaša na zatrjevano arbitrarnost v postopkih vračanja zaplenjenega premoženja ter na odsotnost dostopa do Ustavnega sodišča (prvi odstavek 6. ter 13. člen Konvencije) očitno neutemeljena, v delu, v katerem so pritožniki zatrjevali nedopusten poseg v pravico do mirnega uživanja premoženja (1. člen Protokola št. 1 h Konvenciji), pa ratione materiae nesprejemljiva za obravnavo. Glede nerazumno dolgega trajanja sodnih postopkov je bila pritožba zavržena kot prepozna, saj so bili pritožbeni očitki podani izven 6-mesečnega roka.

Odločitev v tej zadevi je izjemno pomembna tako zaradi visokega zahtevka pravičnega zadoščenja kot tudi zaradi obrazložitve ESČP glede možnosti države, da vloži ustavno pritožbo zaradi kršitve človekovih pravic, ter očitkov glede arbitrarnosti, pomanjkljive obrazložitve odločb domačih sodišč ter glede tega, da pritožniki niso imeli dostopa do Ustavnega sodišča.

ESČP je tako navkljub dejstvu, da je bilo v treh drugih postopkih na podlagi identičnega dejanskega stanja in istih predpisov odločeno v korist pritožnikov, menilo, da je razveljavitev odločitve Vrhovnega sodišča s strani Ustavnega sodišča in posledično povsem drugačna odločitev glede njihovega zahtevka za vračilo zaplenjenega premoženja posledica uporabe pravnih sredstev, ki so bila - vključno z ustavno pritožbo - v slovenskem pravnem redu na voljo strankam postopka. Kritiko glede možnosti države, da z ustavno pritožbo uveljavlja kršitev človekovih pravic, je ESČP opredelilo kot izraz nestrinjanja pritožnikov z razlago ali uporabo domačih predpisov, ter poudarilo, da je država ustavno pritožbo vložila kot stranka postopka, pritožniki pa niso izkazali, da je sprejem njene ustavne pritožbe v obravnavo odstopal od sodne prakse Ustavnega sodišča ali da je bil arbitraren. Zato odločitev Ustavnega sodišča in v nadaljevanju Vrhovnega sodišča sami po sebi nista bili niti nepredvidljivi niti v nasprotju z načelom pravne varnosti (47. odstavek sklepa).

V sklepu se je ESČP opredelilo tudi do očitkov pritožnikov, da so bile sporne sodne odločbe arbitrarne in pomanjkljivo obrazložene. Glede na dejanske in pravne okoliščine zadeve in sodne prakse, na katero so se oprla slovenska sodišča, je ESČP presodilo, da odločitve sodišč, da je bilo pravnim prednikom pritožnikov premoženje odvzeto na podlagi prvega in drugega odstavka 1. člena Dekreta AVNOJ in ne na podlagi kazenske obsodbe Ferdinanda Attemsa, s čimer niso bili upravičeni do vložitve zahtevka za vračilo po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, niso bile očitno nerazumne, niti ne arbitrarne ali pomanjkljivo obrazložene. Poudarilo je, da pritožniki niso izkazali, da so obstajale izrazite razlike v domači sodni praksi, drugačna odločitev Vrhovnega sodišča v ponovnem odločanju pa je bila po mnenju ESČP logična posledica razveljavitve odločbe s strani Ustavnega sodišča s ciljem odprave nekonsistentnosti iz prve odločbe Vrhovnega sodišča. Odločbi obeh najvišjih sodišča sta tako bili odraz razvoja sodne prakse in sami po sebi nikakor ne v nasprotju z načelom pravičnosti (50. odstavek sklepa).

Glede zatrjevane kršitve pravice do mirnega uživanja premoženja je ESČP izpostavilo, da se pritožba nanaša na zaplenjeno premoženje po 2. svetovni vojni, torej v obdobju veliko pred začetkom veljavnosti Konvencije za Slovenijo, premoženjski interesi, ki temeljijo izključno na zakonodaji o vračilu odvzetega premoženja, pa nimajo značilnosti »premoženja« v smislu sodne prakse ESČP. Zato je v tem delu pritožbo razglasilo ratione materiae nesprejemljivo za obravnavo.

Nazaj na novice