ESČP: Republika Slovenija je kršila protokol

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je danes objavilo sodbo v zadevi Pintar in ostali proti Sloveniji, ki se nanaša na skupno sedem pritožnikov. ESČP je ugotovilo kršitev 1. člena Protokola št. 1. 

Pritožniki so se pritoževali zaradi neobstoja ustreznih pravnih postopkov, v katerih bi lahko izpodbijali izredne ukrepe Banke Slovenije, na podlagi katerih so leta 2013 in 2014 prenehale kvalificirane obveznosti bank. Za pritožnike so ti ukrepi pomenili prenehanje njihovih delnic in podrejenih obveznic.

ESČP je v današnji sodbi menilo, da delnice in obveznice, na katere se nanaša predmetna zadeva, pomenijo premoženje v smislu 1. člena Protokola št. 1, zato je njihovo prenehanje predstavljalo poseg v premoženje pritožnikov. Šlo je za nadzor nad uporabo premoženja v smislu drugega odst. 1. člena Protokola št. 1. Odločbe Banke Slovenije z dne 17. decembra 2013 in 16. decembra 2014 so temeljile na določbah slovenskega prava, zlasti zakona o bančništvu. ESČP ugotavlja, da so te določbe ustrezne z vidika dostopnosti in predvidljivosti. 

Vendar morajo vsak poseg v mirno uživanje premoženja spremljati procesne garancije, ki prizadetemu posamezniku zagotavljajo razumno možnost, da predstavi svoj primer odgovornim oblastem z namenom učinkovitega izpodbijanja ukrepov, ki posegajo v pravice, zajamčene z navedeno določbo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je leta 2016 ugotovilo, da določbe, na katerih so temeljili izredni ukrepi, niso bile v neskladju s pravico do zasebne lastnine. Je pa v zvezi s 350.a členom zakona o bančništvu menilo, da ta določba ni zagotovila učinkovitega sodnega varstva, in je določilo, da mora zakonodajalec poskrbeti za ureditev, ki bo takšno varstvo omogočila. Čeprav je Ustavno sodišče zakonodajalcu določilo rok 6 mesecev za sprejetje takšne ureditve, je bil zakon sprejet šele leta 2019, za zdaj pa ta zakon na nekdanje imetnike kvalificiranih obveznosti bank ni vplival, saj je njegovo izvrševanje začasno zadržano zaradi vložene zahteve za oceno ustavnosti. Nekdanji imetniki kvalificiranih obveznosti, ki so izgubili delnice ali podrejene obveznice leta 2013 ali 2014, tako doslej niso imeli učinkovitega dostopa do pravnih poti, po katerih bi lahko izpodbijali podlage za ukrepe in zahtevali povračilo škode. 

ESČP zato zaključuje, da niti zahtevek za povračilo škode po 350.a členu zakona o bančništvu niti druga pravna sredstva, ki so jih uporabili nekateri od pritožnikov, niso zagotovili razumne možnosti izpodbijanja odločb Banke Slovenije in/ali uveljavljanja zahteve po povračilu škode. Posega v premoženje pritožnikov niso spremljale ustrezne procesne garancije proti arbitrarnosti, zato poseg ni bil zakonit v smislu 1. člena Protokola št. 1.

ESČP ob tem izrecno poudarja, da se ne spušča v podrobnosti pravnega sredstva iz zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), sprejetega leta 2019, še posebej, ker je ta zakon trenutno v postopku ocene ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Prav tako se ESČP ne spušča v to, ali so bili izredni ukrepi v splošnem interesu in ali je bilo vzpostavljeno pravično ravnovesje med zahtevami splošnega interesa skupnosti in varstvom pravice pritožnikov do mirnega uživanja njihovega premoženja.

ESČP še posebej poudarja, da mora država skladno s 46. členom Konvencije in pod nadzorom Odbora ministrov uporabiti ustrezne splošne in posebne ukrepe, s katerimi bo pritožnikom zagotovila pravice, ki so jim bile kršene. Ukrepi morajo biti sprejeti tudi glede vseh drugih, ki so v enakem položaju kot pritožniki. Vsi navedeni morajo imeti dostop do pravnega postopka, ki jim bo omogočil učinkovito izpodbijanje posega v njihovo premoženje. Tak dostop mora biti zagotovljen takoj, ko bo to možno.

V zvezi z zahtevki pritožnikov za pravično zadoščenje je ESČP poudarilo, da so delnice in podrejene obveznice pritožnikov res prenehale zaradi odločb Banke Slovenije, vendar ESČP ne more špekulirati, kakšen bi bil izid postopkov, če bi pritožniki lahko učinkovito izpodbijali te odločbe v postopkih, ki bi ustrezali procesnim obveznostim države po 1. členu Protokola št. 1. Upoštevaje navedeno in v luči dejstva, da ima država obveznost zagotoviti pritožnikom učinkovito izpodbijanje ukrepov in uveljavljanje zahteve po povrnitvi škode, ESČP pritožnikom ni prisodilo premoženjske škode. 
Prisodilo pa jim je nepremoženjsko škodo. Pojasnilo je, da je pritožnikom to, da niso mogli zahtevati povračila škode in so bili v negotovosti glede pravnega sredstva, ki bi jim to omogočilo, povzročilo stisko. ESČP je zato petim pritožnikom namenilo po 3.000 evrov (Pintar, Kotnik, Jukič, Jesenko in Jesenko), enemu (Peterlin) pa 1.000 evrov. Ena pritožnica (Logar) ni zahtevala zadoščenja za nepremoženjsko škodo, zato ji ga ESČP ni prisodilo. 
Šestim pritožnikom je ESČP prisodilo tudi stroške postopka (Pintar: 915 evrov; Kotnik in Peterlin skupaj 1.868 evrov; Logar: 2.964 evrov; Jesenko in Jesenko skupaj 1.200 evrov), medtem ko en pritožnik ni zahteval povračila stroškov postopka.
 

Nazaj na novice